Alex Capus: Léon in Luise

Nasvidenje v naslednji vojni

Na začudenje in nelagodje pogrebcev pride na zadnjo potegavščino pripovedovalčevega starega očeta Léona v Notredamsko cerkev navihana sivolasa gospa, pozvoni z zvoncem, brezsramno pomežikne vsem – in odide. Iz opisov starega očeta Léona, iz njegovega predanega laboratorijskega dela in splošne neopaženosti zaslutimo, da je nemalo navdihnila rajnkega, ki si z mašo v katedrali privošči žalujoče, pokaže jim maloštevilnost in praznino med njimi.

Ta uvodni prizor da nezgrešljiv operetno navihan ton celotni pripovedi, ljubezenski zgodbi, ki jo prva vojna prekine, druga za silo spet vzpostavi in pokrpa, kot afterparti; pri tem nekaj otrok in razmeroma srečen in harmoničen zakon niso ovira. Léona in Luise loči nemški topniški napad na francosko zaledje na dan, ko si po dolgem spogledovanju, ki poteka z brezbrižno samoumevnostjo, privoščita nekajurno bicikliranje z morske obale nazaj in vse kaže, da bosta postala par. Potem se ugledata čez leta in si prepovesta drug drugega; dokler Luise, pametnejša in tudi živahnejša, manj obremenjena z zadevami prav in narobe, ne prevzame pobude. Iz varne afriške distance, kamor se je umaknila s francoskimi zlatimi rezervami, rešenimi pred nemško okupacijo, rešenimi pred Petainom in pred de Gaullom in sploh vsemi, ki bi si jih radi prilastili še pred koncem vojne in prevzetjem pečata zakladnice.

Capusov pripovedni postopek je (verjetno) rekonstrukcija z dopisovanjem, to se kaže na eni strani pri podrobnem poznavanju situacije, pri najdevanju drobnih fetišev, ki sestavljajo ljubezensko zgodbo – kolesarski zvonec je že tak omen. Ravno ti drobni najdeni detajli ozemljijo zgodbo, zgodovina kot kulisa zaživi prepričljivo tudi tam, kjer je pri drugačnem pristopu zgodba iz ospredja mehanično in togo vpeta v mašinerijo zgodovine. Zgodovina je velika, tisti pred njo pa neopazni pritlikavci: ko se Luise dolgočasi v tropih in s svojimi občasno pregleda zlate zaloge, vsak dan leta dolgo, je Léonov največji vojni podvig, da ugleda v avtu slabo zastraženega Hitlerja na viziti v Parizu in sanjari o tem, da bi se prej oborožil in izuril in pripomogel k zmagi, da bi se izenačil z Gavrilom P. Pri tem mu je jasno, da mora zaradi preprodaje kave, s katero ga na silo zalaga nadrejeni v policijski pisarni, kjer prepisujejo stare francoske arhive o judih in komunistih, zapustiti Pariz. Klošar, predstraža zmagovalcev, ga opozori, da bodo nekateri zelo jezni in srboriti na elemente kolaboracije, pa se umakne, da malo popusti in mine in jih nehajo tepsti in striči.

Capus izpričuje veliko pripovedno veščino, sama zgodba pa je počitniško nepretenciozno, simpatično spisana in brez kakšnih nedosežnih namenov, da bi razkrivala globine – smisla in sveta. Poletno čtivo za vse, ki ne prenesejo (literarne) plaže.