Robert Simonišek: Soba pod gradom

+ + +

Estetizirani melanholični konformizem

Peter Mrak, glavni v Simoniškovem romanesknem prvencu, naj bi bil glas(nik) nove generacije, je zapisala kolegica, njegova vrstnica, in nas je v hipu postalo strah ne le za generacijo, tudi za prihodnost, ki naj bi z njo prišla.

Mrak je namreč neizrazit tip, akademski umorjenec – zato je toliko bolj žleht do te sfere in so nekatere epizode močno karikirane, kar izstopa –, ki ga naplavi v manjše mesto. V časopisno redakcijo, zunaj so protesti, vendar on pozna to bando, v glavnem so to prikriti geji s puncami za kamuflažo, med njimi kolega, ki je sploh vrhovni spletkar, nekakšno čisto zlo. Pa ne vemo, zakaj, razen da je nekdo vdrl v Mrakovo hotelsko sobo in tam našel umetnino vidnega impresionista, ki jo ima nelegalno v lasti. Mrak se ukvarja z drugimi zadevami, nad to pragmatiko je vzvišen, razen kadar gre neposredno za njegovo rit; davčnico bi recimo napadel, ker so mu naračunali preveč davka, sistem in njegovo delovanje in poštenost ga ne zanimajo. Razpet je med punco, s katero spi, in drugo, v katero je zaljubljen in jo gre lovit po svetu. Sicer pa je vse prej kot protagonist, stvari se dogajajo mimo njegove oslabljene volje, celo mimo vsakršne pripovedne logike. Ne vedno neprijetne stvari, zastonj hotel in potem še stanovanje z vstopom v skrivne rove, kjer se zbirajo duhovi. Mrakov svet je črno-bel, zlobni so zlobni kar tako, brez argumentov, in poštenjakarji in idealizirana ženska so v vsem, kar so, čezvse ...

Roman ima nastavke, na katere pa sproti pozablja. Mrak ima svojo plemenito vzvišenost in bolečino; vendar ga to ne ovira pri delanju svinjarij, če je treba dati dol žensko iz prijateljskega para ali vztrajati v profitabilnem odnosu z drugo, ki je očitno bolj za zraven, ker je zares tista, ki je ni. V prejšnji zbirki kratke proze Melanholična zrenja je Simonišek še ohranil stik s svetom pesnjenja, iz katerega izhaja, Mrak pa je bolj kot estetsko občutljiv – in zato že malo naveličan Toskane, poznamo takšne – pavšalen. Njegove modrosti o svetu in zaroti proti njemu so produkt tipičnega moralista, on je plemenit ne glede na vse, drugi pa slej ko prej pragmatični, če ne že tudi podkupljeni.

Protagonistova drža ni glavni problem, bolj je na delu eklekticizem, ki hoče obračunati z vsem, najprej z univerzitetnim življenjem, ki je diskriminatorno, vsaj za Mraka, potem z ljudmi, ki se zbirajo, zasebno ali uličarsko. Edini ideal – ob odsotni fatalki, ki je že zdavnaj nekje drugje, tudi čustveno – je stari profesor. Ta nastopi kot deus ex machina, preplača sliko in jo donira, da je ja vse prav in da Mrak izplača dacarje in potem mu v skrb zapustijo prebivališče. Soba pod gradom je tako kar pravšnji prostor; blizu dvoru in visoko nad vsakodnevno empirijo mesta, tam je primerno dvignjen prostor za plemenitosti in apatijo in pestovanje vzvišene melanholične drže.