Marcel Štefančič, jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev

+ + + + +

Profesor politične ekonomije je izdal zbirko pridig zoper finančni kapitalizem.

Kaj za vraga pa ima cinefil, esejist, filozof in komparativist povedati o ekonomiji in bančništvu? Kaj ga avtorizira v njegovem pohodu na doslej tuja področja?

Knjižna polica prebranih študij in razprav, prenikava misel in pa sveta jeza svetovljana. Avtor je besen na politike, medije in bančnike, ki mu spreminjajo svet, da je že lepši za te, ki so dlje mrtvi. Argumente kar trese iz rokava: ljudje iz medijev izvedo, da BDP raste, sami na svoji koži pa čutijo nasprotno; slogan strogo varčevanje je apliciran na slehernike, za bančnike in finančni kapital velja prav nasprotno; nekoč so podplačano delo v verigah hitre prehrane opravljali študenti, danes odrasli z družinami in hipotekami. Skratka, finančni kapitalizem je mrtev, pokopala ga je slast po vrtoglavi gospodarski rasti. Čeravno ima na dlani skok v stalinistično-titoistične variante socializma, bo zvezdo vodnico postavil v Rooseveltov New Deal, torej državni kapitalizem s socialno noto.

Pridiga, ki zapoveduje varčevanje bogatih in trošenje revnih, je za oko in uho privlačna, saj zahteva spremembe kapitalizma samo ne eni strani. Množice niso odgovorne za nič, ne za stil življenja, ne za svoje hipoteke, ne za potrošniško manijo, ki jo cinično omejuje potratni spanec, v katerem trgovci beležijo nepotrebni izpad zaslužka.

A knjiga je najboljša v nepridigarskem delu, v katerem pisec jemlje za tarčo svojih puščic vsakodnevne samoumevnosti, ki jih širijo politična, finančna in medijska nomenklatura, ko lahkotno sejejo kažipote, ki jih potem ljudstvo jemlje kot božje zapovedi. In tako v maniri Lutrove jeze scefra svetniške preroke sedanjosti.