Slovenec sem, Slovenec tja

Maja Novak

12. 9. 2014  |  Mladina 37  |  Ihta

Meni v tej državi ni čisto nič več jasno; kadar pa mi je jasno, ne morem verjeti. Tako še vedno ne morem verjeti, da se je med nami našel človek, ki noče biti minister, ker meni, da za to nima strokovnega znanja. Morda je Tomaž Gantar nadpovprečno pošten in samokritičen mož in morda se samo spreneveda ter išče izgovore. Navsezadnje je politik. A tudi če velja slednje, ga kaže pohvaliti, saj je celo s svojim (morebitnim) izgovorom pokazal, da se bolj od kolegov, ki se vsi do zadnjega spoznajo na vse, zaveda, da ministrstva niso »fevdi«, kot je v parlamentu duhovito pripomnila Violeta Tomič, temveč kraj, kjer bi bilo treba delati.

Da se vsi drugi spoznajo na vse, dokazuje dejstvo, da se za položaj kulturnega ministra ni nerodno potegovati učiteljici matematike (klicaj!), ki je vse življenje delala v zdravstvu (dva klicaja!), in sicer kot administratorka (trije klicaji in pripomba, da je zadnje, kar potrebuje slovenska kultura, še več administriranja). Ampak kaj se ve, morda pa poje v kakem pevskem zboru. Tisto parafrazirano: »Slovenec sem, Slovenec tja, tako je mati d’jala, vseeno, na katerem stolčku boš sedel, moj sin, glavno, da bo tapeciran.« Ali pa je kdaj poslušala Krjavlja, kako je hudiča na pol presekal. Ti Krjavlji so prav simptomatični. Tako najbrž (prosto po Domicelju) razmišljajo na vasi: »Joj, mami, kulturniki grejo! Kaj naj naredimo z njimi? I, nič, v gostilno jih bomo peljali, saj so vsi pijančki, ker pa bomo v gostilni, bomo povabili igralca, da jim bo Krjavlja deklamiral.« Tako se Krjavlji perpetuirajo in multiplicirajo, množijo se kot ruske babuške, znotraj vsakega amaterskega gledališčnika se vedno najde še en Krjavelj in prav mogoče je, da kakšen tiči tudi znotraj Julijane Bizjak Mlakar. Veliko sreče ji želim, saj se v kulturnem resorju navsezadnje ne more obnesti nič slabše od provincialne ljubiteljice večernih oblek, zakrknjenega desničarja ali ministranta za vse živo in za žigažaganje povrhu.

A meni vseeno še vedno ni čisto nič jasno, že tako dolgo ne, da je pri meni to skoraj preraslo v poklic. Da prehitim svoje kritike, naj pri priči povem, da sem se zanj usposabljala že zamlada, ko mi, denimo, na faksu ni bilo jasno vse tisto o pritožbi zoper sklep, s katerim te niso sprejeli na delovno mesto ali s katerim so te iz službe vrgli. Zakaj, hudiča, sem si mislila, bi se človek z uporabo pravnih sredstev po vsej sili rinil tja, kjer ga očitno ne marajo? Saj se v takem delovnem okolju vendar ne bo dobro počutil! Seveda je bilo to v svinčenih časih, ko si našel službo za vsakim drugim vogalom, če so te za prvim odslovili; danes se mi zdi prav mogoče, da bi bil človek »iz ljudstva« pripravljen vložiti tožbo, da bi se le lahko še preživljal s svojo bedno plačo.

Ni razloga, da Alenke Bratušek v Bruslju ne bi sprejeli z odprtimi rokami. Točno taka je, kakršno potrebujejo.

Ampak politiki niso iz ljudstva! Že to, da so politiki, dokazuje, da imajo dovolj zvez, poznanstev in komolcev, da bi se lahko zaposlili, tudi če jih nočemo za poslanca. Kljub temu so nekateri kar vztrajali na tem položaju. Jih ni bilo nič sram? Ali niso Ambrožič, Marinič, Simčič in njim podobni nič zardevali, dokler so pred vsakih zasedanjem državnega zbora stopali skozi špalir novinarjev ter poslanskih kolegov, ki so se jim režali v brk? Kako je v sedanjem sklicu parlamenta mogoče, da »izvoljenec ljudstva« na vsakem zasedanju z neprikritim ponosom poudari, kako se je nanj pripeljal iz zapora? Podobno je med mandatom tudi Ivan Vogrin premogel toliko mačje nesramnosti, da se je oglašal z lece v sejni dvorani in iskal mandatarje. Ali imajo taki politiki res tako debelo kožo ali pa je čar poslanske plače tako močan, da so za velikansko peščico evrov pripravljeni požreti svoje dostojanstvo? To so vprašanja, ki se z obnovljeno močjo postavljajo tudi ob samokandidaturi Alenke Bratušek za evropsko komisarko. Kako si zjutraj brez cmoka v grlu lahko natika najlonke z leopardovim vzorcem in si s šminko riše obraz, če se bridko zaveda, da je nihče ne mara?

Le da je razlika kajpak v tem, da Bratuškove samo tam, od koder prihaja, ne marajo, tam, kamor gre, pa so navdušeni nad njo. Pojma nimajo, kako je osovražena doma. To ni (zgolj) aroganca, to je nevednost. Tam, kamor gre, so namreč že zdavnaj izgubili stik z resničnostjo. Bruseljski birokrati morda celo živijo v prepričanju, da vsi tovarniški delavci v prostem času poslušajo Bachove godalne kvartete, da je največji problem obubožane matere samohranilke ta, da je v evropskem parlamentu ne zastopa dovolj žensk, in da ljudje, ki zaradi varčevalnih ukrepov umrejo od lakote, tako kot maček Tom v risanki ali liki v računalniških igricah znova vstanejo ter se v novem življenju namesto za tekočim trakom zaposlijo kot jedrski fiziki. Evropske komisije ne zanima, kaj se dogaja prebivalstvu v državah, ki jim diktira. Vse so samo številke, podatki, statistika, papirnate kategorije, ki jih v skladu s pravili svoje sprijene igre EU premetava tako kot otroci hiše in hotele pri monopoliju. Upokojenci, ki zaradi stiske naredijo samomor, so le statistika; ali pa niti to ne, saj močno dvomim, da jih v Bruslju sploh kdo evidentira.

In tako ni razloga, da Alenke Bratušek v Bruslju ne bi sprejeli z odprtimi rokami. Točno taka je, kakršno potrebujejo. Kot ne posebej brihtna piflarka (vsi smo v osnovni šoli poznali in sovražili take!), ki pomanjkanje inteligence uspešno nadkompenzira z zagrizeno odločenostjo, da bo dobivala same odlične ocene, z nekolegialnostjo do sošolcev, s prilizovanjem učiteljem, s prepisovanjem (ki se mu pozneje, v zrelih letih, reče plagiat), z guljenjem pozno v noč, z lepimi oblekicami in brezhibno vljudnim vedenjem. No ja. Prav tako bi lahko v Bruselj poslali Mojco Mavec.