Simon Kardum, direktor CUK Kino Šiška

Vodenje Kina Šiška je prevzel, ko ta sploh še ni obstajal. No, je obstajal, seveda je obstajal, a ni bil to, kar je danes. Takrat je bil Kino Šiška le zapuščena in propadajoča ljubljanska kinodvorana, ki pa se ji je končno obetala temeljita prenova, po kateri naj bi zaživela z novim poslanstvom – kot center urbane kulture. Tedanji šef kulture na ljubljanski občini Uroš Grilc je želel, da bi nad gradbinci in nato še zagonom nove javne institucije bdel kdo izkušen. In pomislil je nanj.

Izkušenj na področju kulture mu že takrat res ni manjkalo. Tista tri leta prej je uspešno vodil kulturni dom v Cerknici, v kraju, kjer je odraščal, še prej pa je desetletje delal na ministrstvu za kulturo, in to s kar štirimi ministri. Strinja se, seveda bi takrat lahko naredili še več, a hkrati opozarja, da je bila v tistem času vseeno sprejeta vrsta pomembnih dokumentov, ki so omogočili denimo večletno financiranje v kulturi ali pa navsezadnje zagon Kina Šiška. Nazadnje je kot v. d. vodil direktorat za umetnost, potem ko so ga leta 2005, v času prve Janševe vlade, nezakonito premestili na nižje delovno mesto, pa je dal odpoved. A ne potiho, o uničujočem lomastenju je javno spregovoril.

Kulturne place je začel voditi že kot študent. Na Filozofski fakulteti je študiral slovenščino in filozofijo, bival pa je v stolpiču dijaškega doma na Gerbičevi, kjer jim je bilo s »sotrpini« grozno dolgčas. No, vsaj dokler niso zaskvotali bližnjega opuščenega bunkerja in ga spremenili v kultni alterklub B-51. Uvodni, 14-dnevni program so posvetili glavnim kulturnim akterjem šestdesetih, ki so na presenečenje vseh tudi sami prišli v klubsko podzemlje.

Še bolj je v oblast drezal, ko so se z ekipo mlajših ustvarjalcev v performansu na snežniškem gradu norčevali iz sistema, državnih simbolov, partije. Partijci so čez noč sklicali izredno sejo, a na koncu niso ukrepali. Sam pa se je po tistem še bolj posvetil gledališču in se kot najbolj celovit ustvarjalec predstavil leta 1990 v žanrsko neulovljivih Brigadah lepote. Bil je tudi umetniški vodja festival Exodos, pa predavatelj na gledališki in lutkovni šoli GILŠ, najbolj pa je ostal v spominu kot oster gledališki kritik in publicist.

Najprej je pisal pesmi. Prvo je objavil v Mladinini prilogi Mlada pota, in sicer vizualno pesem, kjer je iz delov krščanskega križa, križa madžarskih fašistov in rdeče zvezde oblikoval raketo – in totalitarizme simbolno poslal v vesolje. Recenzij se je lotil kasneje, preprosto zato, ker je bil izrazito nezadovoljen s pisanjem gledaliških kritikov. Pet let se je uril, potem pa je en zapis le javno objavil v Književnih listih in že ta je naletel na izjemen odmev. Tudi zato, ker se je kritično lotil samega Andreja Inkreta, prvega kritiškega imena. Pozneje je recenzije in komentarje o kulturni politiki objavljal v številnih medijih, tudi v Mladini.

Bojevit in trmast je bil že kot mulc. Rad je metal sekiro, po indijansko, pri tabornikih je tekmoval v lokostrelstvu, treniral je tudi košarko. Najraje pa je imel notranjske gmajne, na katere je še vedno navezan, čeprav si je dom že dolgo tega ustvaril v Loški dolini, v hiši tik ob vodi in z velikim vrtom, ki ga sam tudi obdeluje. To ni le njegova sprostitev, je nuja. Zato ne preseneča, da je bil v osemdesetih med protestniki, ki so nasprotovali betoniranju Cerkniškega jezera. Leta 2001 je bil zraven pri borbi za bukve v Snežniškem parku. Drevesa še stojijo, grad pa je tudi po zaslugi tedanjega ukrepanja dočakal obnovo.

Tudi Kino Šiška jo je dočakal. In potem še odprtje. Pričakovanja so bila visoka, a danes, pet let kasneje, lahko rečemo, da so skupaj z ekipo vzpostavili eno najpomembnejših kulturnih dogajališč ne le v prestolnici, temveč v državi. Še zlasti glasbeni kritiki se strinjajo, da je pomen Kina Šiška kot koncertnega prizorišča izreden. Sam pa je najbolj ponosen, da jim je uspelo na odru združiti kultni zasedbi Godspeed You! Black Emperor in The Dirty Three. To je bila ekskluziva v svetovnem merilu. Njihov edini skupni nastop doslej.

Seveda bi bilo lahko še boljše, vedno je lahko. Še zlasti pomembno pa se mu zdi, da Kino Šiška spodbuja mlade. Ustvarjalce, absolutno, a tudi sodelavce. V svoji ekipi že vidi nekaj svojih morebitnih naslednikov. Ampak najprej ga čaka še ena petletka. Potem pa se bo morda lahko še bolj posvetil svoji zamisli, da bi Slovenijo razglasili za prvo umetniško državo na svetu.