Cristóvão Tezza: Večni sin

Prebolevanje

Pisatelju, nekdanjemu hipiju in članu alternativnih nomadskih gledaliških skupin, se rodi sin. Ki ga takoj, na prvi pogled prepoznajo kot otroka z Downovim sindromom. Potem mora on, ki ni še ničesar pametnega objavil, niti – kot gleda za nazaj, zdaj izmodreno – napisal, razen poezije z eksistencialističnim podtonom in podložene s šibko slutnjo usodnosti, odraščati hkrati s sinom in z njegovo boleznijo. Z odzivi ljudi, z njihovimi pomilovalnimi pogledi, predvsem pa mora sam odrasti, sprejeti neizbežnost in nepovratnost situacije, v kateri se je znašel, opraviti mora s svojo ambicioznostjo in pričakovanji do življenja.

Brazilec Tezza je dovolj iskren in surov do sebe, da svoje prebolevanje opisuje brez olepšav, nič si ne prihrani, obenem ne patetizira. Od začetnih upov, da je diagnoza napačna, do vmesnih oddaljevanj od problema vzgoje in razvoja s pisateljevanjem in bentenjem nad založniki, ki nočejo prepoznati njegovega genija; popisuje tiho in prikrito upanje, da sin ne bo prav dolgo živel, da bo imel statistično verjetno srčno okvaro, oče pa bo v žalosti deležen sočutja okolice. Popisuje tudi svoje zvijačne strategije v odgovorih na vprašanja o otrokovem zdravju in počutju, kjer te vešče maskira s splošnostmi in spretno odvrača pozornost pogovora drugam. Čeprav slutimo avtobiografsko podlago, predvsem pri gladkem, še bolj pa prepričljivem popisovanju prehajanja med različnimi stopnjami žalovanja, ne za umrlim, temveč za lastnimi pričakovanji očetovske vloge in ponosa nad sinovim napredovanjem, je hkrati tudi distanciran. Njegov romaneskni junak je neki drug, eksperimentalen in provizoričen jaz, ki se poda na pot iskanja očetovske ljubezni in sprejemanja, z vsemi ovirami na njej; njegovimi lastnimi notranjimi ovirami, podprtimi z drastičnimi – in zmotnimi – terapijami in skoraj mučenji, da bi otroka priličili normalnosti. Čim bolj, ne glede na ceno in trud – in rezultat, ki umanjka.

Konča se nekako spravljivo; če se oče spomni časov prvih pijanosti, travarskih in umetniških skupnosti in hkratnega branja Nietzscheja in tistih avtorjev, ki v času brazilske diktature niso bili dostopni, če je nostalgičen do svojega potenciala, ki ga ni razvil, potem z zadovoljstvom vidi in sprejme postopno sinovo napredovanje skozi japonske risanke, množično kulturo, fascinacijo nad emblemi nogometnih klubov in odnos do vsega tistega, kar fascinira najstnike. Sin je še toliko bolj zadovoljen, saj med njegovimi dejanji in hipnim čustvovanjem ni nobene distance – čeprav se nad vsem navdušuje malo pozneje, vsaj v primerjavi z vrstniki. Nogomet in navijaštvo sta tisto, pri čemer večni sin najbolj uživa in v (ob) tej igri tudi največ odnese, se največ nauči. Se nam zdi, da se brazilski roman drugače kot z nogometom skoraj ne bi mogel končati.