Viktor Frankl: Volja do smisla

+ + + + +

Osnove in rabe logoterapije.

Dunajski psihiater Viktor Frankl (1905–1997), znan tudi kot »psiholog v taborišču smrti«, je bil v mnogih smislih edinstven. Denimo, bil je Freudov učenec, ki ga je potem mojster izobčil, preživel je Auschwitz in drugoval je s filozofom Heideggerjem. A hkrati je bil eden redkih terapevtov, ki so ga pacienti lahko klicali sredi noči in on jim je pozorno prisluhnil. Kot oče logoterapije je postavil izhodišče številnih psihodram v dolgčas.

Ko človek ne ve, kaj bi počel, ko ga lastno aktivno delovanje v ničemer več ne popolni, je trčil ob bivanjsko praznino. Življenje izgubi smisel, kar se lahko zgodi staremu očaku ali pa pubertetniku, zvezdniku in anonimusu, bogatašu in siromaku. A od kod ta praznina? Ja, odkar je deset božjih zapovedi prenehalo delovati kot splošna vrednota, je svoboda prinesla pekel: človek se mora naučiti, da prisluhne 10.000 zapovedim, ki tičijo v 10.000 situacijah, iz katerih sestoji njegovo življenje. V odsotnosti notranje vokacije je pred njim le alternativa, da želi delati to, kar delajo drugi, oziroma da dela to, kar hočejo od njega drugi. In tu vznikne kajpak boleče vprašanje: kje sem pa jaz? Toda Franklova knjiga ni priročnik, ki našteva idealne obrazce reagiranja; bralcu torej ne prinese nobene rešitve. Kar je bila tudi psihiatrova delovna strategija, v kateri je napeljeval paciente, da si smisle bivanja in distanco do samega sebe najdejo sami. Delo prinaša razne primere, premisleke, uvide in pogovore, ki so tako radikalni, da ob njih obnemimo. Dečka, ki je preživel nacistično taborišče, so spomini popolnoma zbegali, a našel je odgovor, kako misel preusmeriti: ko je šel na koncert, je računal, koliko časa bi trajalo, da bi s plinom zastrupili takšno množico. In čez leta je našel še smisel svojega trpljenja ter se v zgodovino vpisal kot Yehuda Bacon.