Trk

Janko Lorenci

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Kolumna

Pravosodje je pomembna stvar, v krizi in politični nestabilnosti še zlasti. Goran Klemenčič, sveži član sveže vlade, bo močan, aktiven, tudi hrupen in oster pravosodni minister. V parlamentu se je predstavil pričakovano: z množico predlogov, z močnimi besedami, z ostrimi ocenami razmer v pravosodju. In tega prej prestrašil kot razveselil.

Njegova napoved korenitih reform v sodstvu zveni skoraj kot bojna napoved, čeprav je nekoliko ublažena z besedami o postopnosti in sodelovanju s sodstvom in pravno stroko. Sodstvo je zanj preveč reaktivno, manjka mu vizija, je cehovsko zaprto. Mnoge ministrove napovedane prioritete se zdijo ustrezne (celovita sprememba ZKP, poskusna doba sodnikov, prenova vloge cenilcev, izvedencev, svetovalcev …). Hkrati jedro njegovih strogih ocen (pomanjkanje vizije, slaba usklajenost različnih delov pravosodnega sistema, spremembe sodnega sveta, ki je po njegovem zgolj kadrovik, ne pa vmesni člen med sodstvom in politiko …) ostaja megleno.

Bolj kot vsebina je problematičen način, kako se je predstavil v parlamentu. Z dramatičnimi besedami je napovedal radikalne spremembe. Pri tem je pravosodje naš edini veliki sistem, ki se po malem izboljšuje. Vendar minister zanj ni našel nobene pohvale.

Trku se bližata dva zelo različna svetova. Politika (izvršna oblast), ki ji pripada Klemenčič, praviloma kaže težnjo po obvladovanju ali pasivni krotkosti sodstva, to pa je običajno v defenzivi. Napetost med njima je normalna in objektivno pogojena. Vsaj tokrat pa deloma tudi subjektivno. Sodstvu, po naravi stvari inertnemu sistemu, stoji nasproti hiperaktivni, ambiciozni minister, željan velikih in naglih sprememb.

Klemenčič je dokaj nepredvidljiv. Kot šef KPK se je zelo izkazal – in veliko doseženega zapravil s predčasnim odstopom. Tudi zdaj ga čaka delo, pri katerem mnogi zastavljeni cilji presegajo en mandat, kot priznava sam. Torej se bo moral oborožiti s potrpežljivostjo. Tu utegnejo nastopiti težave.

Osebno je zanimiva mešanica. Rad dramatizira, rad impresionira, je človek močnih besed, zbuja vtis samotnega jezdeca, tekmovalca za velike naloge, ki bi jih rad opravil v naskoku. Hkrati ima vrsto odlik; je dobronameren, garač, nasprotje strahopetca, pošten, prodoren.

Vsekakor bo močan minister, med drugim zato, ker je predstavnik najmočnejše stranke, ker ima veliko znanje, javni ugled, mednarodne zveze, ob sebi pa neizkušeno policijsko ministrico (sodišča, tožilci in policija so funkcionalno tesno povezana trojka). Imel bo tudi Cerarjevo podporo in, upajmo, njegovo po potrebi pomirjujočo roko.

Sodstvo, njegov hočeš nočeš partner, je prve pozitivne spremembe zmoglo samo od sebe in celo proti volji politike. V celoti pa je konservativen, po malem okostenel sistem počasnih premikov, ki se poleg tega čuti ogroženega zaradi hujskaškega Janše, poblaznele politizacije, ki pronica tudi v njegove vrste, pristranske evropske ljudske stranke, vsesplošnega kritikastrstva in nepriznavanja, da se sodni zaostanki zmanjšujejo, da pojem nedotakljivih izginja in da nova, samozavestnejše drža sodstva že učinkuje tudi preventivno, kar je vsaj tako bistveno kot kaznovanje za nazaj. Slabo bi bilo, če bi se čutilo ogroženo še od svojega ministra.

Največja slabost sodstva je šibka motiviranost. Manjkajo mu nekakšna ponosna pripadnost svojemu poklicu, drugačen esprit de corps, ambicije. Dela solidno, a preveč uradniško. V tem je dokaj podobno novinarstvu. Oba ceha imata svoje poslanstvo, ki pa se večini njunih pripadnikov zdi puhlica. Sicer pa je nezavzetost problem celotne družbe.

Klemenčič te osnovne slabosti sodstva na hitro in na silo ne more odpraviti. Nasprotno, sodstvo bi se naskokom z ognjem in mečem uprlo, se še bolj zaprlo vase, postalo še bolj odbranaško. Obema stranema torej preostane le sodelovanje. Pri zdravstvu vsakdo razume, da brez zdravnikov ne more nič. To velja tudi za sodstvo.

Klemenčič bo lahko zelo koristen minister – sodstvu bo pomagal zlesti iz nekaterih starih oklepov. Če ne bo ravnal zrelo, znal pritiskati, a tudi poslušati in popuščati, pa bo lahko celo škodljiv.

Prej ali slej bo nastal položaj, ki bo zanj test. Mož je pod pritiskom lastne narave, a tudi pod pritiskom javnosti (medijev), ta pa ga jemlje kot človeka, ki bo v pravosodju delal red. Pri prvi večji aferi bodo novinarji pritekli k njemu in vprašali: kako boste uredili to grozno stvar? Če bo zadeva taka, da se na hitro ne bo dalo narediti nič pametnega, minister pa bo skušal pri priči kaj skrpucati, pritisniti na pravosodje, izsiliti nov zakon, bo to slabo. Tu bo moral Klemenčič sam dokazati, da ne bo delal od afere do afere in da ni reaktiven, kar upravičeno očita sodstvu.

Skratka, naš po malem fascinantni minister sprememb v sodstvu ne bo mogel graditi na strahu, ampak kvečjemu z blago prisilo, predvsem pa s sodelovanjem. Narekuje ga že omejeni obseg njegovih pristojnosti; Klemenčič se mora zavedati, da vstopa v tujo hišo, da ima opraviti z drugo, samostojno vejo oblasti. Ta pa si mora priznati, da še zdaleč ni popolna.

Najslabše bi bilo, če bi se ponovila zgodba KPK: najprej velik veter in uspehi, nato prezgodnji odstop in razdejanje. To bi bila vsestranska škoda. Zlasti v javni sferi so štrleči, nekonvencionalni in sposobni ljudje krvavo potrebni. Res so lahko dvorezni, obet in tveganje hkrati. A bolje je sprejeti tveganje, kot se sprijazniti s povprečnimi rutinerji. Zato dobrodošli, minister Klemenčič, tudi kot notranja opozicija mlačnežem v vladi.