Zapik!

Maja Novak

26. 9. 2014  |  Mladina 39  |  Ihta

Moralo se je zgoditi. Tako kot vsakič se je tudi tokrat med prvimi krči predvolilnega boja za položaj ljubljanskega župana našel nadobuden mlajši kandidat, ki je kot svojo prihodnjo prednostno župansko nalogo omenil popravo krivic, kakršne se v prestolnici godijo kolesarjem. Kolesarske steze se jim iztekajo v prazno ali pa jih sploh ni, pešci jih grdo gledamo, ko švigajo mimo, in tako dalje. Se strinjam. Te stvari je treba urediti dosti bolje, kot so urejene sedaj.

Ampak kak župan, naj bo naslednji ali šele tisti leta 4000, bo prej ko slej moral narediti red tudi v kolesarskih glavah. Da bodo tam, kjer so steze že zdaj, kolesarji resnično vozili po njih in ne v četverostopih po pločniku tik poleg. Da ne bodo tiščali na pločnike tam, kjer so ti tako ozki, da lahko celo pešec s številko čevlja 37 na njih stoji le malone na eni nogi. Da si bodo sneli walkmane in vtaknili mobije v žep. In tako dalje. Seveda so med kolesarji izjeme. Ampak zaprisežena ljubljanska peška sem in dozdeva se mi, da me večina njih ogroža bolj od avtomobilistov. Za te vsaj vem, kje prežijo: na cesti. Ne bodo me sredi zelenice med nabiranjem rožic naskočili izza hrbta ali zapeljali čez otroški peskovnik.

Od otroškega peskovnika pa pri priči k politiki! – Janez Milčinski Ježek je o kolesarjih dejal, da so slika in prilika politikov: navzdol pritiskajo, navzgor sklanjajo hrbet. Ljubljanski kolesarji so v svoji vase zaverovani brezobzirnosti in napadalni samovšečnosti, češ mi ne onesnažujemo zraka, podoba politikov, kakršne imamo danes, dolga leta po Ježkovih »svinčenih« časih. Alenka Bratušek je kolesarka na kvadrat.

Ampak v redu. Toliko črnila je bilo že prelitega zaradi nje, tudi sama sem ji posvetila pol kolumne, da bi bilo zdaj že zares lahko konec. Več od dveh stolpcev moje kolumne si gospa sploh ne zasluži. Naj gre v Bruselj, srečno pot! – ne koristi ne nadpovprečne škode ne bo delala tam, mi pa se je bomo znebili. Mar ni ta novica dovolj, da nas navda topel občutek sreče? Znebili se bomo še enega politika dvomljive vrednosti!

»Zapik!« je v zvezi z AB vzkliknil tudi Miro Cerar – pa spet ni bilo prav. Javnost mu je očitala cagavost. Ta revež že od izvolitve ne more narediti ničesar tako, da bi bilo povšeči novinarjem. Morda so se nalezli tona, v katerem je na volilno nedeljo razvoj dogajanja na nacionalki sproti komentiral Janez Šušteršič, ves našobljen in opazno prizadet, ker neoliberalcu njegovega kova ni več dano igrati se v peskovniku. In tako so Cerarju tudi pozneje mediji ter opozicija očitali vse živo. Da je njegova ekipa »preveč neizkušena«, kar se je krasno skladalo z očitkom, da so v njej »stari obrazi«. Da je »neuigran orkester« – pazite, to so pripomnili tisti, ki so prej v politiki najglasneje zahtevali »nove, s preteklostjo neobremenjene ljudi«. Ljubčki, odločite se. Ali boste tudi v prihodnje imeli opravka z rutiniranimi, prevejanimi makiavelisti ali s svežimi silami, ki bodo sprva pač še delale začetniške napake. Tertium non datur; tretje možnosti ni.

Po primerjavi s pihalnim orkestrom, ki mora dva meseca vaditi, preden iz svojih glasbil izvabi blagoglasne tone, je posegla tudi ena od Cerarjevih ministric – a glej šmenta, to ni bila Julijana Bizjak Mlakar, od katere bi zanimanje za plehmuziko in drugo kulturo najbolj pričakovali. Pravzaprav ta dama vse od trenutka, ko smo prvič slišali njeno ime, v javnosti ni dala niti ene omembe vredne izjave. Zanimivo, a celo to je bržkone dobro, če malce premislite! Neki grški filozof (popolnoma sem pozabila, kateri) je nekoč nekemu mladcu, ki med vsem dolgim simpozijem ni črhnil niti besede, dejal: »Kolega, pravilno ravnaš. Če molčiš zato, ker meniš, da si pameten in da je zato škoda tvojih besed, delaš prav. Če pa molčiš zato, ker o sebi meniš, da si v resnici neumen, je to še bolj prav.«

Poznate tisti občutek, da vam je med rokovanjem kdo v dlan položil mrzlega, sluzastega crknjenega krapa?

Svojim dvomom o poklicanosti in izbranosti nove kulturne ministrice navkljub si drugače kot Cerarjevi dežurni kritiki drznem trditi, da je prav v trenutku, ko je pozval h koncu besne razprave o skorajšnji bruseljski komisarki (kako ji je že ime?), ravnal moško. Dokler se je dalo, je njeno kandidaturo poskušal preprečiti in si s tem prislužil sila mlačen stisk roke ob primopredaji premierskega prestola. (Saj gotovo poznate tisti občutek, da vam je med rokovanjem kdo v dlan položil mrzlega, sluzastega crknjenega krapa?) Zdaj, ko ne more narediti ničesar več, se je pač vdal v usodo in se raje podal novim zmagam naproti, v svetle, jasne zarje Vidove. (Hm.) Tako ravnanje bi moralo biti politikom pravzaprav zgled – zlasti prav desnemu delu Cerarjeve opozicije in strašnim (pardon, strastnim) tviterašem. V vsakem zgodovinskem procesu pač napoči trenutek, po katerem so vsako pogrevanje starih zamer, vse pikre pripombe na rovaš prejšnjih odločitev, ljudi in dejanj, vsako histerično obujanje spominov na take ali drugačne krivice in »krivice« zgolj neproduktivni. Saj smo vendar zreli ljudje – in kot ve vsak državljan v zrelih letih, k zrelosti spada tudi (včasih prav nemarna) pozabljivost ... Pozabimo že in odrastimo! Nihče mi ne jamči, da bo Cerarjeva ali katerakoli prihodnja vlada zares naredila kaj pametnega, a če se bo zapletala v zanke starih očitkov in tisoč in enkrat na novo preigravala obračun pri OK Corralu, ji bo zagotovo zmanjkalo časa, da bi naredila sploh kaj.

Kar se mene tiče, sem se v znamenje sprave odločila, da nič več ne bom hrulila kolesarjev, ki bodo sredi pločnika poskušali narediti atentat name. Kajti navsezadnje njihovo obnašanje tako kot vedenje wannabe komisarke priča zgolj o poniglavem pobalinstvu, zaradi katerega ni vredno izgubljati novih besed, kazen pa mora biti tako ali tako sorazmerna s prekrškom; čas bi že bil, da si privzgojimo zdrav občutek za mero.