Moje poletje v Provansi

Avis de mistral, 2014
Rose Bosch

Beg pred modernostjo.

Ko Jean Reno zagleda svoje tri vnuke, ki jih – zaradi starih družinskih zamer – ni še nikoli videl, ga v trenutku mine vsa medgeneracijska solidarnost, toda ko na njegov obraz sede led, veste, da ga bo takoj stopilo provansalsko sonce, kajti Provansa vedno reši vse probleme, kar ve vsakdo, ki je kdaj videl dobre stare filme Marcela Pagnola. Moje poletje v Provansi je peresno lahka počitniška komedija, v kateri so druge priložnosti dobrodošle, v kateri že štikli, ki bobnijo s soundtracka, povedo vse (tu lahko ostaneš “Forever Young”, ko “sije sonce, so vsi srečni”, magari ko že “trkajo na nebeška vrata”, le “sonce spusti vase” ipd.), v kateri modernosti še niso odkrili in v kateri bi Renojev gluhonemi vnuk čudežno spregovoril, če ne bi bil tam le zato, da bi se lahko film začel s štiklom Sounds of Silence (via Simon & Garfunkel).