Michal Viewegh: Mafija v Pragi

+ + + +

Iz naših krajev

Lobist, ki hoče prestopiti in je varovana priča – vendar varovanje z vrha umaknejo, ker bodo takoj za mafijci v govnu politiki –, ima hčer, ki je dolgo ni videl. In skrite obremenilne dokumente, dobesedno v skrinji.

Jasno, da je zato proti njemu ves svet, razen redkih posameznikov: hčere, ki počasi pristopa, glavnega urednika in novinarja zagrizenca, ki ne more niti jesti več normalno, ker se mu izza maske demokracije kažejo miškulance in španovije županov in ministrov, sekretarjev in strankarskih liderjev, ki niso v politiki zaradi ničesar drugega kot zaradi privilegijev; zato kaplja cekin od spremembe namembnosti zemljišč, velikih orožarskih poslov in javnih naročil vobče. Potem se pridružijo polkovnik, med zgodbo degradiran, poštena ulična policaja, kar naj bi bilo na Češkem kar redkost, vsaj na kupu, in športni novinar, ki drugače od shiranih in asteničnih kolegov iz notranjepolitične tudi krepko useka po gobcu, kadar je treba. Vse zato, da bi bolj razumeli, zakaj je tako zelo všeč prekrasni lobistovi hčeri – in se nam ta del zapleta zazdi malo milnat in pridodan s kupčkom; vse drugo Viewegh izpelje in preplete dovolj prepričljivo.

Mafija v Pragi je nastala v sodelovanju z raziskovalnim novinarjem, ki je, medtem ko je Viewegh pisal komercialne in obrtno zgledne zgodbice za bralke, ki se od glavnine podobnega kiča oddaljujejo vsaj po zavesti o lastnem dometu in očiščenosti od pocukranih sentimentov, očitno zbiral gradivo. Kljub opozorilom, da gre za fikcijo na podlagi indicev, je v tem romanu kup imen in gesel in citatov, za katere potrebuje – in v opombah dobi – nečeški bralec ključ; napotuje ga na znane afere, ki so se čudežno rešile brez krivcev in obsodb. V velikih aferah je vozel pravosodja, policije, mafije in politike, ki v simbiozi privatizirajo in parazitirajo preostale, tesno zadrgnjen. Čeprav se roman ne konča brez upanja, nam ga ne ponuja preveč; svinje se bodo zamenjale, korito pa ostaja slej ko prej isto, enako lakota in pohlep. Še več, občutek imamo, da bo Moravce in prišleke s podeželja zamenjala mafija z ozemelj z vojnami, iz Hrvaške in Rusije, in da bodo grobe kriminalne ksihte zamenjali bolj artikulirani in manj izstopajoči, ki bodo svojo kriminalno skupino zamaskirali v (kot) politično stranko.

Viewegh s tem romanom opozarja na zlorabe elit, na dejstvo, da v tranzicijskih državah zaradi prejšnjega prerivanja pujsov znotraj ene partije nimamo demokratičnih varovalk in tradicije; niti v novinarstvu, čeprav jo češki kolegi od vseh v romanu še najbolje odnesejo, niti v represivnih organih, niti v nekoliko karikirani civilni družbi, še manj pri tistih, ki tradicionalni bakšišarski bonton peljejo na državni ravni in ga opravičujejo z lokalno folkloristiko, čeprav je ravno količina manče tisto, kar jih sploh zmami, da se spustijo v politiko.