Miran Potrč: Klic k razumu

+ + +

Spomini politika, ki je predsedoval skupščini v enopartijskem sistemu in ji podpredsedoval v dobi demokracije.

Knjiga, ki veliko obeta, najmanj, da razkrije metode delovanja parlamentarne politike v dveh različnih režimih. Od memoarov pač pričakujemo, da prinesejo slike zakulisja in spopadov, ki so bili javnosti prikriti.

Potrč je začel karierni vzpon leta 1969, ko je postal šef mariborske ZK, bil kasneje Popitov sodelavec, predsednik komisije CK ZKS, vodja slovenskih delegatov v jugoslovanski skupščini … Toda o tej dobi govori, ne da bi kaj povedal. Navede denimo, da je slovenska delegacija v Beogradu hotela glasovati proti vladajočemu duhu, potem pa je prišel telefonski klic šefa slovenske partije, ki je imel zadnjo besedo. In to je to, to je vse. Ko je bil v delegaciji, ki je obiskala Ceausescujevo Romunijo, je opisoval mračne podobe na ulicah, nič pa o tem, o čem so se pogovarjali, kaj so tam sploh počeli. Konec osemdesetih let je bila partija pod pritiski civilne družbe in revolta v vzhodni Evropi primorana sprejeti volilno zakonodajo, ki je omogočala večstrankarski sistem, memoarist pa prinaša idilično sliko, kako da je bila njegova skupščina promotor sprememb. V času Demosa seveda umanjka glavna točka, kot je bil zakulisni spopad, s katerim so odstavili prvega premiera Peterleta. Kakšen stavek navrže le iz vladavine Janeza Drnovška, ki je vladal z avtoriteto. Še najbolj se razpiše o SDS, ki ji očita, da seje sovraštvo. To so njegove najostrejše besede; ko je JLA konec osemdesetih let vodila brutalne akcije, v katerih so bile pobite desetine Albancev, jih je opisal le s formalističnim izrazom angažiranje JLA!??

Namesto spominov tako prebiramo ocene uspešnosti delovanja njegove stranke SD, kot hudič križa pa se izogiba popisu idejnih konfrontacij znotraj same stranke. Odpravi jih z enim stavkom, kot recimo: premier Pahor je kljub drugačnemu mnenju večine v stranki sprejel model LDS.

Spomini, ki jih ni.