Tretja in zadnja

Janko Lorenci

3. 10. 2014  |  Mladina 40  |  Kolumna

Vedno pogosteje slišiš ali prebereš: vojna bo. Včasih se misli na svetovno vojno, včasih se to tudi izrecno zapiše. Smo res pred njo, nas lahko res doleti?

Če sodimo po prejšnjih dveh velikih vojnah, je svetovna vojna tista, v katero je vpletena večina sveta in vse velike sile, te pa uporabijo vse orožje, ki ga imajo (tudi jedrsko). Prejšnji dve kljub vsem strahotam nista mogli pobiti večine človeštva ali ga celo iztrebiti. Tretja bi ga lahko in potem bi bila res zadnja, poslednja. To je nova, apokaliptična razsežnost grožnje.

Potencialni konec človeštva dela novo svetovno vojno še posebej strašno – a tudi manj verjetno. Nobena velika (jedrska) sila take vojne noče. Take države se neposredno ne tolčejo druga proti drugi in medsebojne napetosti izvažajo na tretje terene, na primer v Ukrajino ali na Bližnji vzhod. Proti izbruhu vsesplošne vojne še najbolj deluje samoohranitveni nagon, zavest, da bi bili v taki vojni z jedrskim, kemičnim in biološkim orožjem uničeni vsi, tudi napadalec.

Vse to pa tretje vojne ne izključuje. Izbruhne lahko po naključju, zaradi tehnične napake, blaznosti kakega generala ali samomorilske provokacije kake skrajne skupine. Krhko ravnotežje strahu lahko spodmakne tudi pogubni srk naraščajoče napetosti: na nizki (lokalni) ravni začete sovražnosti, ki se stopnjujejo in protagonistom naposled uidejo iz rok. Ta možnost se veča s širjenjem in izumljanjem novih nevarnih orožij in nastajanjem vedno novih kriznih točk.

V zraku je tesnoba. Velik del človeštva navdaja pritajen strah, občutek, da je svet globoko zavožen in da bodo naši potomci živeli slabše in manj varno. Del tega strahu je tudi strah pred novo svetovno vojno.

Človek je nagnjen k ujčkanju občutkov groze in strahu, mediji in pop kultura jih profesionalno razpihujejo. Toda ta univerzalna tesnoba ima realno podlago – svet v resnici postaja vedno bolj negotov in konflikten, nevarnosti se kopičijo.

Eno so geostrateški premiki z značilnim premeščanjem globalne moči. Zahod polagoma izgublja (pre)moč. Svet prihodnosti vleče v konfliktno multipolarnost, v svet brez nespornega šerifa in vzora (Amerike). Ves Zahod izgublja nekdanjo neizpodbitno dominacijo in avtoriteto kot zgled superiorne družbene organiziranosti, vrednot, načina življenja. Ko zdaj včasih celo nasilno brani svoje pozicije, neizbežno povzroča tudi skrajne reakcije.

A večji problem kot geopolitika je prevladujoča družbena ureditev sveta, kapitalizem. Najbrž noben kapitalizem zaradi svoje univerzalne značilnosti – nenehne rasti – ne more preživeti preizkusa časa. Pri tem Kitajci, Američani, Evropejci ne znajo misliti razvoja zunaj takega (neoliberalnega) kapitalizma, ki neusmiljeno uničuje naravno okolje in tudi na bogatem Zahodu vedno bolj zajeda veliko večino prebivalstva. Tu so še t. i. sistemski dejavniki tveganja: naraščajoče pomanjkanje naravnih virov (voda, prst, nafta …), segrevanje ozračja, pandemije, demografski premiki, terorizem ... Vse to se polagoma sprijema v nepretrgan preplet kriz, ki grozi življenje na planetu spremeniti v histerično dramo. Z drugimi besedami, kapitalizem, vedno bolj površno okrašen z demokracijo, se ne more nadaljevati v nedogled – ali pa bodo ekološke in družbene katastrofe neizbežne.

Veliki planetarni trendi so temačni, a ne vodijo nujno v vojno svetovnih razsežnosti. Vendar delajo ravnotežje strahu še bolj krhko; tehnična in družbena naključja, na primer rojstvo novega hitlerja, lahko še usodneje posežejo v dogajanje.

Konec sedemdesetih let je po Gallupovi anketi kar 39 odstotkov ljudi pričakovalo, da bodo dočakali jedrsko vojno. Številne države so jo tudi načrtovale, razmišljale o preventivnem jedrskem napadu itd. To se je odrazilo v množici apokaliptičnih filmov in popkulturnih izdelkov. Po koncu hladne vojne (razpadu SZ) je zavladal optimizem, zdaj pa kot da se obnavlja mrka tesnoba hladne vojne, njen srk, ki hromi razum in celo najmočnejši – samoohranitveni – nagon. Z vsako novo vojaško intervencijo se krepi samoumevnost neštevilnih lokalnih vojn, agresij, posegov, izsiljevanj – praviloma vseh v manj razvitem svetu. Neka psihološko-vrednostna varovalka tako odpoveduje, s tem pa se veča tudi nevarnost tretje vojne.

Slišati je mnenja, da se je ta vojna že začela, a tega še ne vemo (kot se je svet z zamudo zavedel, da je že sredi hladne vojne). Nekaj takega je nedavno rekel celo sedanji papež. Mišljeno je bilo kot resno opozorilo zaupanja vrednega človeka, kako nevzdržno in nevarno je stanje sveta. A je bilo hkrati rečeno prelahkotno, preveč v duhu mnogih medijev, ki vsak tretji dan napovejo apokalipso in s tem v bistvu igrajo igro pravih gospodarjev vojn (kapitala, financ, vrhov velikih sil), ki s strašenjem in ustvarjanjem ozračja izrednih razmer manipulirajo in prikrivajo svoje mahinacije (to deloma velja tudi za orkestrirano histerijo v zvezi z Islamsko državo).

Tretji svetovni vojni bi lahko odvzeli nekaj apokaliptičnosti, če bi uničili najnevarnejša orožja. Prepozno: tu je problem nezaupanja. In kopičenje orožja močnih in velikih je v osnovi izraz težnje, da njihova prevlada ostane, da se na svetu ne spremeni nič bistvenega. Skratka, ko bombo enkrat spraviš na svet, bo tu ostala.

Zato bo treba s strahovi in upanji, da velike in zadnje vojne ne bo, živeti naprej. Dokler vojne ni, so vedno mogoči popravki vsega tistega, kar vodi do nje, se pravi popravki družbe. To bo težaven proces, najbrž tesno povezan s pritiskom različnih manjših katastrof in uporov prebivalstev.

Ampak jutri tretje vojne zanesljivo ne bo. In tudi neizbežna ni.