Dr. Jasna Podreka

Moški veliko pogosteje ubijejo svoje (nekdanje) partnerke kot obratno. Zakaj je tako?

To je posledica družbenokulturnih in ideoloških vzorcev, v katerih se ohranja sistem moške prevlade in ženske podrejenosti. Moški so v zasebnih odnosih nasilni, ker skušajo uveljavljati moč in nadzorovanje partnerke.

V raziskavi ste ugotovili, da so storilci pogosto moški, ki so bili v otroštvu žrtve ali priče nasilja, da so revni, alkoholiki ali imajo neko obliko duševne bolezni.

Vse to so izredno pomembni dejavniki tveganja, niso pa neposredni vzrok za nasilje. Iz analize značilnosti storilcev je jasno, da je skoraj vsem skupno ponotranjenje upravičenosti moške prevlade nad žensko. Skupna jim je toga patriarhalna vzgoja, ki je privedla do jasnih konservativnih vzorcev glede odnosov med spoloma. Partnerko razumejo kot svojo lastnino, ki nima pravice, da bi mu kakorkoli oporekala.

Je zaradi tega v intimnopartnerskih umorih pogost vzorec, ki ste ga razbrali: več let ali desetletij nasilnega razmerja, potem pa partner žensko ubije, in to izjemno nasilno, a zavestno?

Trenutek, ko se ženska odloči zapustiti nasilnega partnerja, je kritičen, ker partner to razume skoraj kot neposredno kršitev svojih pravic. V večini primerov so žene poskušali prepričevati, naj se vrnejo, ko so dojeli, da se to ne bo zgodilo, pa so posegli po najekstremnejši obliki nasilja.

Ugotovili ste tudi, da storilci nimajo pravega uvida v svoje dejanje. Na sodišču so obžalovanje pogosto izrazili na način, »žal mi je, da me je privedla do tega«.

Skoraj brez izjem so storilci izrazili prepričanje, da si pridržujejo pravico do nasilja, in so krivdo prelagali na partnerko, češ, nisem tak človek in ljubim jo, ampak ona se je tako vedla … Vendar intimnopartnerski umori niso naključna dejanja nenasilnih moških. Storilci so bili do žrtev dolga leta vsaj psihično nasilni.

Iz tega, da se ti umori redko zgodijo iznenada, sklepate, da bi jih bilo mogoče preprečiti. Zakaj tega ne storimo?

Podcenjevanje tveganja je zelo pogosto. Premalo je preventive, na primer pri storilcih, da bi jih odvrnili od skrajnih kaznivih dejanj. Potrebna je senzibilizacija družbe. Čeprav žrtve včasih poiščejo pomoč, ne želim kazati na institucije, ampak na družbo kot celoto. Prijatelji, sorodniki in sosedi kljub jasnim znakom nasilja v razmerju pogosto zavzamejo držo nevmešavanja. Treba si bo tudi postavljati vprašanja o moškosti. Zagotovo gre za dolgoročen proces.

Kako je preučevati 24 sodnih spisov o intimnopartnerskih umorih ali poskusih umora?

Že nekaj let sodelujem z Zvezo prijateljev mladine, kjer se srečujem s težkimi zgodbami otrok, zato se zavedam, kako pomembno je, da ne pustiš, da se te take stvari preveč čustveno dotaknejo. Kljub temu je bilo včasih zelo naporno, saj gre za res hude stvari. Raziskav intimnopartnerskih umorov doslej ni bilo, a sem prepričana, da so nujne, saj so dober primer za preučevanje dinamik nasilja in kazalec tega, kam lahko pripelje nasilje v zasebni sferi. Sedem takih primerov na leto, kolikor je slovensko povprečje, ni malo.