Moveknowledgement, bend

V ljubljanski soseski Trnovo stoji hiša, pred katero se je razraslo bujno rastlinje. Tako zelo visoko in košato je, da se hiša skoraj povsem skrije v njem.

Ta hiša, ta samosvoja zelena oaza sredi ponorelega vsakdana, je njihov »dom«. Njihov plac, kjer čas teče drugače. Kjer čas pravzaprav teče le, ko se zberejo, poprimejo za inštrumente in začnejo »špilati«. Ko se razidejo, obstane. Ko se naslednjič vrnejo, spet steče.

Verjetno tudi po zaslugi teh pobegov iz realnosti, ki si jih je ob natrpanih delovnikih sicer vse težje izboriti, predvsem pa zaradi svoje popolne predanosti glasbi, njenemu raziskovanju in uživanju v njej, danes veljajo za ključni bend alternativnega pola slovenske glasbene krajine.

Glasbeni kritiki o njih govorijo samo v presežnikih. Njihov prejšnji album Pump Down!! so izbrali za najboljšo domačo ploščo leta 2011, tudi novi album See že žanje pohvale. Hkrati so edini domači alter bend sodobnega časa, ki zmore napolniti veliko dvorano Kina Šiška. A najraje imajo še vedno male, intimne koncerte. Takšne, za prave fene.

Glede na njihov klubski in že skorajda kultni sloves se zdi kar malce nenavadno, da se je njihova zgodba začela v dolenjskih zidanicah. A druge izbire niso imeli, hiške na hribih, zasajenih s trto, so bile konec devetdesetih skorajda edini placi, kjer so mladi novomeški bendi lahko vadili in nastopali. Tudi bend, v katerem sta delovala Goran Balog in Uroš Weinberger - Wein. Prvi kot pevec in basist, drugi kot kitarist. Začetki so bili rockerski, a vleklo ju je tudi v hip hop, in ko sta leta 1999 izvedela, da nedaleč stran živi mulc, ki zna rapati, in to v angleščini, sta nemudoma zastrigla z ušesi. Z Miho Blažičem, ki je že tedaj imel nadimek N’toko in je svoj talent za rapanje odkril med potovanjem po Franciji, so se takoj ujeli in začeli so nastajati prvi obrisi novega benda, ki je nazadnje štel osem članov, občasno celo devet ali deset.

A ravno ko so začeli s prvimi večjimi špili, se je Goran smrtno ponesrečil. Bend je čez noč ostal brez vizionarja, brez lepila, ki ga je držalo skupaj. Še naprej so se sicer strmo vzpenjali, leta 2002 so bili denimo med finalisti Klubskega maratona Radia Študent, pa predskupina Asian Dub Foundation, a skupaj so zdržali le dve plošči, Sun Sun (2003) in Ant People (2005).

V bendu so nazadnje ostali tisti, ki so bili prepričani, da njihov glasbeni izraz ni tako zelo svetel, pop in funky, kot se je takrat zdelo ob poslušanju njihovih komadov. Da je dejansko veliko trši, surovejši. In da bi bil tak najverjetneje že ves čas, če sami ob štartu ne bi bili glasbeni zelenci. Takrat je nad njimi visela tudi francoska turneja, in da ne bi padla v vodo, jim ni preostalo drugega, kot da se zaprejo v studio in na hitro zakuhajo novo ploščo. Prelomna Listen to Nebukadnezar (2007) je kar izbruhnila iz njih, s še bolj avtentičnim, unikatnim glasbenim izrazom, ki z vsako naslednjo ploščo zavije v še malce drugačno smer, ostaja pa udaren, sploh v živo. Ta hip so najbližje futurističnemu rocku. Kdove, kam jih bo odpeljala naslednja plošča. Morda bolj proti elektroniki …

Ker so glasbeno izjemno razgledana in multipraktična ekipa, ne preseneča, da se je vsak od petih članov medtem uveljavil tudi zunaj benda. Vokalist N’toko s samostojno glasbeno kariero, zadnje leto tudi kot Mladinin kolumnist. Kitarist Wein kot eden najbolj izstopajočih slikarjev mlajše generacije, čigar dela po družbeni kritičnosti lahko primerjamo z N’tokovimi komadi. Bobnar David Cvelbar, ki je v bendu prav tako že od samega začetka, je prepoznaven kot oblikovalec svetlobe, zaposlen je v Slovenskem mladinskem gledališču. Basist Dejan Slak - Sleyk ima še dva druga benda, dubersko Dubzillo in novorockovsko skupino Kill Kenny. Še en bend, Ewok, pa ima tudi klaviaturist Miha Šajina - Shekuza, edini član, ki nima dolenjskih korenin, temveč primorske. Profesionalno se je našel v oblikovanju zvoka in zato bdi tudi nad zvočno podobo Moveknowledgementa. Sami zdaj sicer skrbijo že praktično za vse, vključno s celostno podobo plošč.

Realnost slovenske glasbene scene je vse prej kot bleščeča. Tudi zanje, kljub vseh kritiški hvali. Plošče kupujejo le redki, klubov je malo, radijskih postaj, ki bi jih uvrstile v svoj program, še manj. A ne obupujejo. Glasbe ne delajo zaradi drugih, temveč sebe. In zdi se, da so se sprijaznili s tem, da je Moveknowledgement lahko tudi »najlepši hobi, kar jih je«.