Italo Calvino: Neobstoječi vitez

+ + + +

Pohod nad viteštvo v romanu

Calvino se je vedno preoblačil v žanre in se igral z njimi, pa naj gre za dogodivščine vesoljskih krjavljev, parafrazo razsvetljenskega romana ali tlačenke različnih zapletov. Že takrat, ko preigravanje znanih zapletov in pripovednih leg ni bilo čisto vsakdanje. Tako se je konec petdesetih let lotil še tistega, s čimer se začne novoveški roman: parodije viteškega romana in njegovih občih mest.

Vitez Agilulfo je sorodnik Barona na drevesu. Viteza ni, je samo prazen oklep, kot recimo pri Nagardžuni ali šoli madhjamaka, notranjost pa držita skupaj le želja in hotenje, konkretno želja po ohranjanju viteškega statusa, ki ga je Agilulfo pridobil z rešitvijo device. Potem mu suveren Karel Veliki, ki ne ve, v kateri vojni ravno je, dodeli oprodo; ta je njegov podobnik in zrcalnik. Sicer je in užene cel kup norčij, vendar ima močno načeto mejo med jaz in drugo, med subjektom in objektom, da potem ne ve, ali mora srkati juho ali ona njega, kdo koga jaha in podobno. Komična figura, kolikor je vitez preveč pedanten, snažen, drugače od drugih, ki so pravi packi in pujsi pri jedi, slabi bojevniki, tudi vsled slabe preglednosti iz oklepa in njegove teže, predvsem pa brezmejni blebetači in hvalisavci. Potem načeta čast, opravljanje, češ da dama ni bila devica in so torej titule in časti neutemeljene, sproži pravo viteško potepanje, nekaj reševanj in nekaj sentimentalnosti, ki so prekinjene ravno pravi čas, da se ne izkaže telesni hendikep, namreč da Agilulfo nima telesa. Priča smo celi vrsti zapletov, iz katerih se je norčeval že Cervantes, in Calvino vse skupaj samo še napne. Do mej komičnega, čez meje verjetnega, pač kot presnavljanje žanrskega kadavra, ki je že močno nagnit, vendar slabši od drugih kot odskočišče ničemur zavezane izmišljije.

Literarni struji lastno je poigravanje z mestom izjavljanja. Vmes zvemo, da vse skupaj piše nuna, kot pokoro, in jo potem hrup iz kuhinje in ropotanje loncev (če že v samostanu nimajo brivskih skodel, tega izpostavljenega pripovednega artikla) zanese v divje opise žvenketa orožja in ščitov in pokvarjalnice kovinske galanterije, kar so bile bitke. Razumemo in verjamemo, naivneži, da o viteštvu nima pojma, da o napetih zasledovalcih svojih (kolektivnih) očetov, branjenih časteh in podobnem ne ve nič, skrita za varnimi zidovi samostana. Razumemo njeno pretiravanje in manieristične opise bitk, ves čas na robu travestije in pretiravanja. Dokler na koncu ne ostanejo sled žanrske predelave, neotipljiva zgodba in nekaj duhovito popisanih prizorov iz viteškega vsakdanjika, tudi znižanih, takšnih, da bi jih vsak pravi vitez prikril in zamolčal. In zavest, ki se nam je medtem zažrla čisto noter, da literatura lahko nastaja kot gniloživo presnavljanje tradicije, ne da bi nehala govoriti o sebi in o svetu.