Siegfried Kracauer: Uslužbenci

+ + + +

Knjiga, ki obravnava položaj uslužbencev v Berlinu konec dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Koga razen socialnih zgodovinarjev bi sploh lahko pritegnilo čtivo o položaju uslužbencev v weimarski republiki? Na dobesedni ravni so vsebine res stoletje stran, toda avtor preseneča z danes redkim zanimanjem, ki sega onkraj pojmov fleksibilnega trga delovne sile in stremljenja h gospodarski rasti.

Kracauer se osredotoča na vprašanje, koliko možnosti ima uslužbenec, da se osebno realizira v delu. Zato polemizira z nazori, da monotono delo osvobaja misli, ki da gredo lahko v smer prikupnega sanjarjenja o ženi in otrocih. In postavlja drugačen ideal podjetja, ki ne temelji na ukazih nadrejenih in na posledičnem duhu klečeplazništva. Kritizira prakso podjetij, ki so zaposlenim plačevala obiskovanje športnih in kulturnih aktivnosti, kot obliko zamegljevanja. Če mora namreč človek nabrati novo energijo zunaj službe, to pomeni, da ga delo duhovno in telesno izčrpava, namesto da bi ga bogatilo. Vzrok problema je torej v naravi dela, ki bi ga veljalo spremeniti tako, da bi imeli uslužbenci odprto pot do napredovanja in seveda možnost, da so avtonomni kreatorji delovnih vsebin in ne izvrševalci povelj nadrejenih. Zato je osrednji moment pravica do kritike delovnega procesa in početij nadrejenega. Ki pa ni abstraktna, navaja namreč številne primere, ko so sodišča odpuščenim prisojala pravico do kompenzacij. Podjetje je odpustilo strojepisko, ki je po 15 letih izgubila hitrost. – Normalna gesta prostega trga, kjer zmagujejo najvitalnejši? Nikakor, ker se je odpuščena dotlej izkazala z vestnim delom, bi jo morali premestiti na drugo, manj zahtevno delo, ne pa je pognati na ulico.

Skratka knjiga, ki ne izhaja iz perspektive finančne prosperitete podjetij, temveč iz zornega kota uslužbencev. Rariteta v naši sodobnosti.