Sonja Prosenc, filmska režiserka

Le trenutek je bil. En sam trenutek nepazljivosti, ki je vse postavil na glavo. Življenje mame in dveh sinov je spremenil v zapor, iz katerega ni izhoda. Oziroma je, a že zgolj misel nanj je še srhljivejša, še grozovitejša, kot če ga ne bi bilo.

Podoben občutek ujetosti kot liki iz njenega prvega igranega celovečerca Drevo je ravno med snemanja tega filma imela tudi sama. Nad filmsko trojko je sicer padlo prekletstvo krvnega maščevanja, navdihnjeno z resničnimi pripovedmi iz naše širše regije. Ona pa je vse proste trenutke preživljala s sorodnico, ki je izgubljala boj z boleznijo in ga nazadnje tudi izgubila. Ob strani sta ji takrat pravzaprav stala oba, poleg nje še njen življenjski sopotnik Mitja Ličen, s katerim sta skupaj napisala scenarij, potem pa je ona poprijela za režisersko delo, on za delo direktorja fotografije. Drevo je zaradi te izkušnje verjetno še intenzivnejše, iskrenejše. Posvetila sta ga njej, Sari.

V svojem prvencu se ni želela lotiti generacijske zgodbe. Prav tako ne filma, polnega govorjenja in razlaganja. Ali smešnega filma.

Drevo je zato minimalistično, namesto z besedami raje govori s premišljeno izbranimi podobami. In prav »drzna izbira motiva«, simbolika in »odlična izvedba filmske pripovedi na vseh ravneh – tako režije kot igre, fotografije, scenografije in glasbe« so ji na nedavnem Festivalu slovenskega filma prinesle nagrado FIPRESCI, ki so jo podelile domače filmske kritičarke. Film je v Portorožu osvojil še tri vesne, nekaj dni zatem pa na Nizozemskem tudi prvo mednarodno nagrado, o kateri je odločala skupina 25 mladih. Drevo jim je dalo misliti. Zapisali so celo, da bi prav ta film lahko »spremenil način, kako mladi gledajo filme«.

V zgodovini slovenskega filma je šele četrta ženska, ki ji je uspelo posneti celovečerni igrani film. In zanimivo je, da tako kot Barbara Zemljič, ki je svojo Paniko v kino pripeljala pred nekaj meseci, prihaja iz Slovenj Gradca. Med odraščanjem jo je vleklo v plavanje, poletna popotovanja po Evropi in fiziko, ki jo je nameravala tudi študirati. A nazadnje je, navdihnjena s knjigo Toma Križnarja in zgodbami Arneta Hodaliča, pa tudi z mamino ljubeznijo do literature in očetovim pripovedovanjem zgodb, ugotovila, da jo še bolj vleče v dokumentarne filme. Tako je izbrala študij novinarstva in vse seminarske naloge izkoristila za poglabljanje v sedmo umetnost. Enako je bilo z diplomsko nalogo, kjer je raziskovala, kako bi lahko odpravili distanco, ki se nam zgodi ob zrenju v umetniška dela ...

Zdi se, da vse odtlej točno to raziskuje tudi v praksi. In to že vse od prvega kratkega igranega filma Nič novega, nič pretiranega, ki sta ga posnela skupaj z Rokom Sečnom, s katerim imata zdaj produkcijsko hišo Monoo. Že takrat so se kot ekipa ujeli tudi z Mitjo, ki je kot direktor fotografije najprej zaznamoval njen kratki film Jutro, utemeljen na resnični zgodbi o Korošcu, ki so mu med nočnim počitkom na obcestnem počivališču pri severnih sosedih ukradli ledvico. Film ji je prinesel prvo mednarodno nagrado, Eurochannel pa ga je odkupil za predvajanje v 31 državah. Lotila sta se tudi odlično sprejetega dokumentarca o slikarju Jožetu Tisnikarju, ki sta ga zastavila čisto v njegovem temačnem, strašljivem vzdušju in začinila z obveznimi krokarji.

Vmes je bila tudi asistentka režije pri Kutinovem Nikoli nisva šla v Benetke, še prej sta skupaj z Rokom Bičkom isto vlogo opravljala pri Lapajnetovih Kratkih stikih, z grafičnim oblikovanjem je pustila pečat tudi na filmih Jana Cvitkoviča, Vlada Škafarja in Janeza Burgerja. In potem ko se je udeležila tudi številnih izobraževanj, sploh iz scenaristike, je le dočakala Drevo. Njegovo premiero si je spomladi izboril največji srednjeevropski filmski festival v Karlovyh Varyh, po nedavnih projekcijah na Poljskem in Dunaju pa ga med drugim čakajo še v Luksemburgu in Mumbaju ... in seveda doma, kjer bo premierno prikazan 28. oktobra.

Medtem pa obrise že dobiva njen naslednji dolgometražni igrani film. Tokrat se bo lotila glorifikacije ekstrovertiranosti in vsega površinskega, še enega družbenega problema torej, s katerim se bo spet ukvarjala metaforično, skozi intimne zgodbe. Spletla jih bo okrog ženskega lika. Ne po naključju. Prepričana je namreč, da nam prav tako kot režiserk igranih celovečercev še vedno manjka tudi ženskih glavnih likov.