Prince: Art Official Age

Bolj kot promocija novega projekta s solidnim prvim singlom je odzvanjala tračarska novica: stara sprteža sta se pobotala, po skoraj dveh desetletjih se je spor le zgladil. Prince se vrača k velikanki, multinacionalki Warner. In to ne z eno, ampak s kar dvema ploščama.

Ja, princ, pravzaprav kar eden od dveh kraljev popa osemdesetih let, ni nikoli slovel po skromnosti in novo poglavje z založbo, s katero se je v devetdesetih letih precej grobo razšel, zdaj odpira z dvojnim paketom. Novo ploščo spremlja še »bonusni« dodatek, sodelovanje s spremljevalnim bendom, klasično (funk) rockerskim ženskim triom 3rdEyeGirl.

Spomnimo se, Prince je svoje nastopaško ime (ki je tudi njegovo pravo ime) zaradi spora z Warnerjem pred leti spremenil v znak. Kar je bilo hudo nerodno: založba je morala medijem pošiljati diskete s fontom novega znaka, ti pa so morali vpeljati novo besedno zvezo »umetnik, nekoč znan kot Princ«. Pred slabimi dvajsetimi leti je Prince štancal plato za plato, da bi se čim prej znebil pogodbenih obveznosti do Warnerja, zdaj pa je naštancal dve hkrati, da bi se z založbo pobotal. In osrednji projekt, plošča s sila nerodnim naslovom trapaste besedne igre, ni niti približno tako slab, kot bi pričakovali glede na prinčeve zadnje glasbene izdelke.

Art Official Age se začne kodrlajsasto: malo starega, malo novega, malo rapanja, malo stadionskega disca. Veliko kaotično nametanega zvoka, pumpanja, dramatiziranja. Prvi posnetek je zmedena nametanka, ob kateri si rečemo »saj sem vedel, da gre Princeu z vsako ploščo le na slabše«. A se zmotimo. Album se sicer nadaljuje slogovno razmetano, toda posamezni posnetki vendarle imajo rep in glavo, nekateri nas spomnijo na najboljše obdobje elektro funka osemdesetih let. Na tisto, kar je začel George Clinton in perfekcioniral prav Prince. Celo balade zvenijo nepretenciozno retro sodobno. Ni pa vse tako rožnato, saj marsikateri košček ploščka ne deluje celovito in ne upraviči njegovega sicer že velikokrat poteptanega slovesa enega najboljših skladateljev in predvsem instrumentalistov med poperskimi zvezdniki.

A največja napaka albuma ni občasna plehkost, ampak to, da ga spremlja še en album. Album Plectrumelectrum, ki ga je Prince posnel s spremljevalnim bendom, triom 3rdEyeGirl. Zvezdnika sta v preteklosti že spremljali dve zasedbi, najprej The Revolution, potem The New Power Generation. Obe sta bili sijajni. Album nove naveze je obraten, saj je tu Prince spremljevalec. In očitno ga zabavajo predvsem okorne, ničkolikokrat slišane kitarske solaže. Plectrumelectrum je zato rockovski kliše, ki le redko opozori na v živo tako očitno trdnost skupine. Je podtaknjenec, ki je bil morda mišljen kot promocijski brc tria 3rdEyeGirl.

Med pop glasbeniki najbolj znani vegeterijanec, ki je hkrati Jehovova priča, torej še ni rekel zadnje besede. Je pa blizu.