Predelovanje

Janko Lorenci

17. 10. 2014  |  Mladina 42  |  Kolumna

TTIP postaja prav zloglasna skupinica črk. Pomeni Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo in je del obsežnega kroga pogajanj zlasti med Ameriko in EU. Sporazumi, ki tako nastajajo, so v bistvu velikanski val dodatne liberalizacije in privatizacije, ki bosta, če bodo uveljavljeni, še poslabšali ureditev Zahoda in sveta.

Pogajanja so bila do nedavna nepredušno zaprta. Evropska komisija, ki se o TTIP pogaja v imenu Unije, je šele zaradi pritiska javnosti deloma razkrila vsebino pogajanj. Zdaj medlo obljublja, da spornega privilegiranja korporacij v sporazumu ne bo. Zaupati ji ne gre. Še vedno tudi ni jasno, kdo naj bi morebitni sporazum potrdil – samo Komisija, evroparlament ali tudi članice Unije. Doslej je vse teklo mimo njih. Če so posamične vlade že kaj vedele, so to skrivale pred svojimi javnostmi. Zdaj so razlogi za skrivaštvo jasni.

TTIP naj bi čim bolj liberaliziral trgovanje med ZDA in EU, t.i. investitorje (velike korporacije, ki so čedalje bolj pravi gospodarji sveta) pa postavil v privilegiran položaj. Sproščena trgovina naj bi obema stranema prinesla po nekaj deset milijard evrov, a to so očitno zelo napihnjene številke, vaba, ki naj bi upravičila tiha darila investitorjem (korporacijam). Ti bi dobili pravico pohoditi lokalno socialno, okoljsko, delovno … zakonodajo in uveljaviti svoje standarde. Če bi se države upirale, bi lahko celo zahtevali povrnitev škode in izgubljenega pričakovanega dobička. In to pred posebnimi, tako rekoč »svojimi« sodišči zunaj rednega pravnega sistema v EU in ZDA.

Kritičnost do TTIP narašča, TiSa (nastajajoči sporazum o trgovanju s storitvami) pa še naprej ostaja v senci, čeprav je ta sporazum enako nevaren. Njegova glavna prioriteta se glasi: vse javne storitve privatizirati. Privatizerje, pravijo poznavalci, najbolj zanima osnovna preskrba prebivalstva (zdravstvo, izobraževanje, energetika, pošta …), neizčrpna zaloga poslov. S tem bi celotne države, celotna prebivalstva padli v popolno odvisnost od zasebnega kapitala. Sporazum je zasnovan tako, da sili v privatizacijo. Le Monde Diplomatique navaja zgovoren primer: če bi tuja zasebna univerza ustanovila podružnico na primer v Franciji, bi jo morala država financirati enako kot svoje javne univerze. To bi lahko sčasoma uničilo ves javni izobraževalni sistem.

Ti in podobni sporazumi so del strategije, ki rine Zahod na nevarno pot zaostrovanja in širjenja neoliberalizma prek dozdevno nevtralnih mednarodnih sporazumov. Tihi botri strategije so mednarodne organizacije (IMF, WTO, EU …), velike korporacije, finančni kapital in nekatere najmočnejše države, zlasti ZDA. Sporazumi izrinjajo državno regulativo, so med seboj vsebinsko povezani in del načrtno-spontanega delovanja te sprege, ki naj bi kapitalu ustvarilo pravno podlago za poseben status.

Mednarodne organizacije in velike korporacije, poleg Amerike motor tega početja, povezuje troje: niso pod resnim demokratičnim nadzorom, imajo lastno, nadnacionalno identiteto (denar nima domovine), druži jih neoliberalna ideologija. Naravni sovražnik te interesne združbe so nacionalne države (politike), saj jo ovirajo pri širjenju, ji nalagajo omejitve itd. Zato združba nanje pritiska oziroma se z najmočnejšimi povezuje. Srednje velike in manjše nacionalne države (politike) si s takimi sporazumi spodkopavajo tla pod nogami, toda njihov odpor je šibek, med drugim zato, ker so tudi same zastrupljene z gesli o privatizaciji über alles, požrešnem javnem sektorju itd. Lokalne politike tako postajajo klavrne transmisije velikega stroja za predelovanje družb.

To je čas popolnega osamosvajanja kapitala, nadaljnjega napredovanja neoliberalizma in čedalje uslužnejših kompradorskih podružničnih politik. Politika praviloma ni več glavna v hiši in tudi sama vedno bolj deluje po logiki dobička, ki vodi kapital, ne pa po logiki splošnega interesa. Tako izgublja osnovno funkcijo. To prerazporejanje moči na smrt ogroža socialnost, pravnost in demokracijo – celotno okostje današnje ureditve na Zahodu. Volivci namesto suverene politike z imeni in obrazi v resnici volijo anonimne predstavnike kapitala. Zahod bere svetu pravičniške levite, a sam drsi v vladavino kapitala, oligarhičnost in avtoritarnost. Suverenost manjših držav postaja floskula. Že v sedanjem prehodnem obdobju, ko politika formalno še ima primat, se dogaja perverznost nad perverznostmi: (finančni) kapital z napihovanjem balonov zakuha krizo, politika poskrbi, da jo sanirajo množice, te zato trpijo, denarne elite ostanejo nekaznovane in še bolj bogatijo.

Vrhovi EU v marsičem aktivno spodbujajo ta proces; kako bi sicer v TTIP in druge pogodbe lahko zlezle tako nezaslišane določbe. V tej luči se Unija zlasti za šibkejše in manj razvite članice vedno bolj kaže kot past in kletka. Načrtovani sporazumi grozijo, da bodo uničili opevano humano drugačnost Unije, že tako hudo okrnjeno. Komisije so žarišča neoliberalnih impulzov in zelo spominjajo na slovenske vlade: navznoter so agresivne, do Amerike, ki vodi vso to igro, pa ponižne.

Taka EU je kletka tudi za Slovenijo. Pri izbiranju komisarke se etablirana politika o teh rečeh sploh ni spraševala, čeprav se v Bruslju določa vedno več naše sedanjosti in prihodnosti. A bi se morala, da bi lahko dobre impulze iz EU vsrkavali, slabe pa zavračali. Naš predstavnik v komisiji bi lahko bil samo človek, ki misli tudi na interese Slovenije, ki ni neoliberalec, ki nekaj ve o EU in ni vzorčen ego. To seveda velja tudi za premiera, ministre, poslance in naše večinoma bedne evroposlance. Načrtovane sporazume mora ves ta korpus gladko zavrniti.