Nina Prešiček, pianistka in raziskovalka glasbe

Ko so jo lani vprašali, ali bi se lotila klavirskega koncerta velikega Györgyja Ligetija, širši javnosti morda najbolj poznanega po glasbi za Kubrickove filme, ni omahovala niti za trenutek.

Zavedala se je, da gre za izjemen izziv. Še sam Ligeti je zapisal, da je to delo skorajda neizvedljivo, saj terja skrajen napor na zgornji meji tehničnih zmogljivosti. Na svetovni ravni ga zmore odigrati le peščica pianistov. A aprila letos, po pol leta drila, se jim je z nastopom v Cankarjevem domu pridružila tudi sama.

Podviga se je lotila preprosto zato, da bi preverila, ali zmore. Nikakor pa ni glasbenica, ki bi ji šlo le za to. Perfekcionizem, povezan zgolj s tehnično brezhibnostjo, ji je presedel že tam nekje pri dvajsetih. Že takrat se ji je uprla tudi misel na – kot akademski glasbenici zelo verjetno – prihodnost, da bi morala vse življenje igrati le dela, ki so jih sicer izjemni skladatelji napisali pred več sto leti. Prepričana je, da so vse to seveda temelji. A le temelji. Klasični glasbeniki našega časa bi morali poznati tudi sodobno (klasično) glasbo, morali bi improvizirati, raziskovati zvok, iskati samosvoj glasbeni izraz, pa tudi poti, kako svoje delo na odru predstaviti na nov, svež način ... Le v tem vidi pot do presežkov.

Sama se zato loteva igranja del sodobnih skladateljev, praizvedb, posebno pozornost namenja delom domačih skladateljev, denimo Lojzeta Lebiča, svoje nastope opremlja z vizualijami Nevena Korde. Klasično glasbo je križala tudi s filmom, pa poezijo Rainerja Marie Rilkeja. Slednjemu smo lahko prisluhnili v arboretumu, kjer se je uradnemu programu posrečeno pridružila tudi sama narava, med drugim z žabjim kvakanjem.

Je energična glasbenica in ne preseneča, da je doma najprej slovela kot pianistka, ki zna besno tolči po klavirskih tipkah, tudi s komolci. A delo, v katerem je najbolj celostno zaobjela svoje avtorske maksime, je pravo nasprotje tega. Je izjemno subtilno in lotila se ga je predlani, ob 100. obletnici rojstva skladatelja Johna Cagea. Njegovo abstraktno mojstrovino Works for Calder, napisano za mobile, samopremikajoče se objekte kiparja Alexandra Calderja, je na prepariranem klavirju najprej odigrala v originalu, potem pa vsakič z novim avtorskim dodatkom. Nastala je kar dvanajsturna skladba, ki jo je v Moderni galeriji predvajala ob videoprojekcijah senc Calderjevih mobilov. Da, le njihovih senc, tako kot so bili zvoki le še senca izvirnih zvokov. Sono Mobile je bil zato prava simulacija brezčasnosti.

Za klavir je prvič sedla pri šestih v Radovljici, kjer je takrat živela njena družina, sicer vedno razseljena po različnih koncih Evrope. Najdlje je bil njen dom Stuttgart, kjer so v njenem igranju zaznali nekaj več in jo povabili v razred za nadarjene otroke. Pri šestnajstih je osvojila drugo mesto na nemškem državnem tekmovanju in skupaj z drugimi nagrajenci ji je začuda pripadla turneja po odročnih delih Eritreje. Začuda tudi zato, ker so bili večini poslušalcev prvi stik z zahodno klasično glasbo, nekaterim celo z belopoltimi ljudmi.

Leto kasneje je v Bordeauxu, kjer je študiral starejši brat Dejan, prav tako glasbenik, saksofonist, prek katerega je že od malih nog vase srkala tudi sodobno klasično glasbo, osebno spoznala nekatere avtorje, ki danes sodijo v sam vrh, in imela priložnost v živo prisluhniti njihovim delom. Tovrstna srečanja so jo verjetno zaznamovala še bolj kot študijska leta v Stuttgartu in Toulousu, ki jih je zaokrožila z bolj zgodovinskim in filozofskim študijem na pariški Sorboni.

Zdaj svoje znanje prenaša na mlajše generacije, in to v Sloveniji, kamor jo je spet pripeljala ljubezen in kjer si je ustvarila družino. Najprej je zgodovino glasbe odstirala študentom v Mariboru, zadnjih nekaj let poučuje dijake ljubljanskega konservatorija za glasbo in balet. Izjemno odgovornost čuti do njih, a nad njihovo odprtostjo in vedoželjnostjo je navdušena. Tudi zaradi njih ostaja optimistka, da bodo takšna, naprednejša, eksperimentalna glasbena raziskovanja, kot jih ubira sama, klasično glasbo tudi pri nas vendarle vpregla v korak z 21. stoletjem in približala širšemu krogu poslušalcev.

Prva priložnost za to se ponuja 25. novembra, ko se bodo v ljubljanskem Kinu Šiška predstavili tako rekoč vsi tovrstni domači raziskovalci. Tudi sama bo med njimi, le da bo tokrat bolj v ozadju – a le zato, ker bo na odru prvič stal novi sestav Kompulz, ki ustvarja pod njenim umetniškim vodstvom.