Fernando Vallejo: Brezno

Naveličan plemena

Vallejo nekje zapiše, da se pri pisanju zgleduje po litanijah. Res, če odvzamemo tej oznaki del zaresnosti in pretiravanja, kot vsem njegovim provokativnim zapisom, je njegova proza eno samo izštevanje in repetitivni obračun z vsemi – in zraven malo tudi s samim sabo.

Brezno je pravzaprav pamflet kot tisti prej, recimo Kraljica sikarijev, usmerjen proti običajnim sovražnikom: nemoralnosti klera in koruptnosti politikov, pa tudi proti ustroju in delovanju kolumbijske družbe, prestreljene s kriminalom. Družbe, v kateri so povsem vsakdanji in zgolj rdečkasta kuliserija vsakdanjika strelski obračuni med narkokarteli, še bolj med tistimi, ki kanijo in želijo kateremu od teh pripadati in so za kaj takega čisto premalo sposobni. Tem temam, ki se skoraj obsesivno ponavljajo skozi njegovo prozo, kolikor je prevedene, se zdaj, ker gre za pripoved o bratovem umiranju zaradi aidsa in rekapitulacijo bratovega – in s tem tudi skupnega, bratskega – življenja, ko je hotel vse naenkrat in telo tega preprosto ni preneslo, pridruži še kraljica represivnih in nezdravih institucij: družina. Številni sorodniki in bratje, za katere Vallejov pripovedovalec ne najde lepe besede, omenja le njihove vzdevke tipa Norica ali Veliki Bebec, pa ves čas rojevajoča in zahtevajoča mati in spomin na pokojnega očeta, vse to je hrum, ki brni v ozadju te sicer intimistične zgodbe. Ki jo sestavljajo predvsem spomini na brata in brezmejna žuriranja, homoseksualne zabave s fanti in vožnje z limuzinami, bratovega mešanja pohe in šnopca, njegove neodgovornosti na vsakem koraku, neurejenih bivalnih razmer, vse, vse gre narobe in je vnaprej nepovratno zajebano. Pri tem je nekako tipično, da se kot senca in privid skozi roman vleče Smrt, ki je ob bratovem umiranju ves čas prisotna, skoraj otipljivo, pa tudi dejstvo, da Vallejo večkrat poudari, da je tudi sam že mrtev, da je z odhajanjem tistega, ki mu je bil najbližje in najljubši, tudi sam vse bolj prividen in drugje. Na poti v emigracijo, za vedno, kar se kot lajtmotiv vleče skozi njegova dela.

Vallejo je nepoboljšljiv razdiralec gnezda, v tem podoben Gombrowiczu, Bernhardu, Cioranu, vsem tistim jeznim, katerih gost in neustavljiv, divji pripovedni tok se ves čas obrega ob družbene anomalije, repetitivno in silovito buta ob togosti in se odbija. Ta proza zaradi svoje silovitosti, zaradi pretikanja med spominom in ob-tožbo sveta ne more biti organizirana, bolj stavi na polemičnost in deli dobro merjene udarce na vse strani, čeprav seveda slutimo tudi osebno prizadetost in globok občutek nepripadnosti, samotarstva, morda v ozadju celo krik po spremembi, ki pa je v ravsu s skoraj vsem in še posebej z nevšečnostjo biti rojen komaj slišen.