Nespodobno povabilo

Maja Novak

24. 10. 2014  |  Mladina 43  |  Ihta

No, pa se spet z nečim strinjam. Strinjam se in pohvalila bom! Potem pa o meni trdijo, da sem tečna stara baba zajedljiva ... Ha! Docela se strinjam s trditvijo, ki jo je na spletni strani 13. oktobra letos pod naslovom Ministrstvo za kulturo RS poziva k dostojnemu komuniciranju objavilo, ja, uganili ste, ministrstvo za kulturo in po kateri je »vsakdo, ki nastopa v javnosti, odgovoren za to, da je komuniciranje, tudi če je konfliktno, resnicoljubno, argumentirano, dostojno in spoštljivo do oseb, ki jim je namenjeno«. Drži. To, da je dobršen del Slovencev funkcionalno nepismen, še ne pomeni, da se lahko v parlamentu ali pred raznimi sodišči ali na spletnih forumih obnašajo, kot da tudi funkcionalno govoriti ne znajo.

»Dostojno, resnicoljubno in spoštljivo komuniciranje v slovenski politiki in širše v družbi je tudi predpogoj za pošteno in učinkovito politiko ter državo,« nadaljuje ministrstvo in tudi to drži kot pribito. Pozorna bralka, morda kakšna sitna stara baba zoprna, ki jo je dedek, profesor slavistike, že zamlada poskušal zdresirati v umetnosti jezika in sloga, bi do zdaj kvečjemu opazila, da je v napisano zablodil danes že prav komično zveneč prevod zloglasnega politikantskega izraza »i šire« ter da se pridevniki »resnicoljubno, dostojno in spoštljivo« ponovijo malce prekmalu, že v drugem stavku besedila, kar se sliši, kot da bi pisec udrihal s kladivom, a poziv je navsezadnje podpisala ministričina služba za odnose z javnostmi, torej nekakšen matematični presek med množico birokratov in množico piarovcev, ne prvim ne drugim pa ni bilo mogoče nikoli očitati, da so mojstri peresa. Bodimo prizanesljivi.

Žal je upa na morebitno oceno deset za umetniški slog ter snovi za strinjanje konec že v naslednjem odstavku poziva, ki gre takole: »Zaradi objektivne informiranosti javnost obveščamo, da Ministrstvo za kulturo RS zavrača neresnice in nekulturen način komuniciranja Janeza Pipana v Dnevniku z dne 4. 10. 2014 in Vlada Žabota v Delu 11. 10. 2013. Gre za primera nedostojne in neargumentirane prakse zgolj blatenja.«

Pustimo zdaj ob strani, da se je službi za odnose z javnostmi malce zatipkalo in je zato druga navedena letnica napačna – Vlado je svoj ostri jezik brusil oktobra 2014, to pa je počel pravzaprav dosti bolj milo, kot včasih zna. Službi raje postrezimo s peščico dobrohotnih nasvetov, spričo katerih bodo, če jih bo upoštevala, njeni prihodnji prosti spisi še lepši in se bo z njimi še laže strinjati.

»Greh se pove, grešnik pa ne!« uči star slovenski pregovor, znan vsem ljubiteljem kulture in narodnega blaga, morda pa tudi kakemu matematiku, kakemu zaposlenemu v zdravstvu ali kakemu zavarovalničarju. Poziv, ki bi bil v zvezi z javnim komuniciranjem sicer lahko nadvse dobrodošel in celo nujno potreben, izgubi sleherno težo v trenutku, ko zaradi navajanja grešnikov posumimo (pa čeprav morda zmotno), da za njim tiči le želja po osebnem obračunavanju in kuhanju zamer. Morda so to zamere službe za odnose z javnostmi (toda mar si ta zares lahko privošči samoiniciativno objavljanje raznih pozivov?), morda pa zamere nekoga, ki je službi za odnose z javnostmi ukazal napisati ter objaviti to, kar danes beremo. Ko bi bilo tako, bi lahko kak naiven Slovenec (nedvomno zmotno) pomislil, da si je ta »nekdo« zapomnil pripombo Violete Tomič, po kateri so mutatis mutandis ministrstva »fevdi«, pri tem pa spregledal, da s tem ni hotela povedati, kako se sme položaj fevdalnega gospoda ali gospe zlorabljati za to, da polagaš obkladke na svojo užaljenost; domnevam, da je gospa Tomič želela poudariti ravno nasprotno.

V izhodišču docela smiseln poziv ministrstva za kulturo h kulturi dialoga se dokončno spridi v svoje nasprotje. V nespodobno povabilo. Kaj v povabilo, v dekret.

Pazite: domnevam, ugibam, iščem morebitne permutacije, variacije in kombinacije ter potencialne možnosti branja napisanega, skratka, zgolj glasno razmišljam, kot sta zgolj glasno razmišljala Pipan in Vlado: ničesar ne trdim, kajti imeti svoje mnenje o tem ali onem nikakor ne pomeni trditi in »širiti neresnice«. (Gospoda ministrski kanclisti, kaj se je zgodilo z lepšo in krajšo istopomensko besedico »laž«?) Širjenje laži, ups, pardon, »neresnic«, je namreč fuj, kot poudarja izjava:

»Oseba, ki obtožuje, mora podati dokaze ali vsaj utemeljene indice za svoje trditve, sicer se vzpostavlja vzorec komuniciranja, ki je poguben za družbo, saj se tako sistematično zamegljuje, kaj je resnica, in prevladuje kakofonija medsebojnih obtožb in blatenj. Družba mora na vseh ravneh pokazati ničelno toleranco do namernega ali nenamernega širjenja klevet in neresnic. [...] Nenamerno širjenje neresnic mora voditi k javnemu opravičilu, namerno pa na sodišče. [...]«

Ta ali oni z ministrstva za kulturo torej ex cathedra, v uradni izjavi za javnost, piscem novinarskih člankov in tistim, katerih izjave bodo novinarji povzemali, že vnaprej, takole za vsak primer, grozi s sodnim pregonom, s tem pa je slehernega dobrega okusa konec in v izhodišču docela smiseln poziv h kulturi dialoga se dokončno spridi v svoje nasprotje. V nespodobno povabilo. Kaj v povabilo, v dekret. Žuga se s palico, žuga se s trdo roko in s tem, da bodo sosedovi otroci v peskovnik poklicali ata, ta pa še policaja, skratka, vse skupaj spominja na minule čase in diktatorske režime ter, naj poudarim še enkrat, na razumevanje ministrstva, ki je zgolj javna služba, kot da je pozicija moči in samovoljne državne prisile. No ja. Še sreča, da si je táko (oh, gotovo le nespretno oblikovano!) izjavo privoščilo docela zanemarjeno, spregledano in Slovencem nevšečno ministrstvo za kulturo. Ko bi kaj podobnega spisali na ministrstvu za notranje zadeve, bi gotovo kaka pikra stara baba cinična (ali kak dedec) že na vse pretege tulila, da imamo opravka z državnim terorjem.