Javier Cercas: Vojaki Salamine

+ + + +

Reševanje najstarejšega fašista

Pisatelj, ki ga je zapustila žena in ima pisateljsko blokado, tudi nasploh je nezadovoljen, naleti na podatek, kako se je eksekuciji izognil pesnik in politik Sánchez Mazas, fašist še pred drugimi španskimi fašisti, saj se je med bivanjem v Italiji navdušil nad idejo o rekonstrukciji imaginarnega davno izginulega imperija, v katerega bi lahko naselil svoj pesniški projekt in tako umestil svojo melanholično naturo. Človek s falangistično izkaznico številka štiri je čudežno pobegnil strelskemu vodu, tudi zato, ker se ga je v zadnjih dneh španske državljanske vojne usmilil republikanec in ga pustil živeti, kratkovidnega, razcapanega. Mu omogočil kariero dvornega pesnika, ideologa frankizma, z vso skepso, kot gre aristokraciji ob trčenju z generali, ne preveč pametnimi in bolj kot ne samovšečnimi – vsaka revolucija, vsak projekt se izrodi, predvsem v luči njegovih snovalcev in idealistov, celo španski fašistični.

Sledi rekonstrukcija dogodkov. Popisi zaporov, kjer so imeli internacionaliste in fašiste, pogovori s kmeti, pri katerih se je Mazas skrival, vse nekako štima, vendar to še ni to. Resničnostni prozi, torej nečemu, kar je bližje zgodovinopisju kot izmišljiji, kar ves čas poudarja pisatelj, nekaj manjka. Manjkajoči člen najde ob pogovoru s čilskim pisateljem v izgnanstvu Robertom Bolañom; ta je v počitniškem kampu prijateljeval in popival z republikanskim veteranom, ki je potem prekoračil Afriko in napadal italijanske postojanke in podobno, bil pa je blizu kraja Mazasovega pobega. Kar naenkrat vidimo, da nekajkrat citirani Spenglerjev stavek, da nazadnje vsako civilizacijo reši peščica vojakov, kot recimo pri Termopilah ali pri Salamini, ne velja toliko za afriški in tenerifski Francov korpus, ki je napadel legitimno špansko republiko, temveč bolj za tiste, ki so jo branili. Kljub porazu, kljub nekaj desetletij trajajoči diktaturi, kljub potegnjenemu in čez vse raztegnjenemu prehodnemu obdobju, frankizmu.

Cercas seveda pozna vse naratološke finte, njegovo opozarjanje, da je vse res, je tisto, čemur ne gre povsem verjeti. Čeprav verjamemo, mi z nejasnim poznavanjem španske državljanske vojne in političnih sil v njej, da je marsikaj zraslo iz faktov. Vendar pa Cercas zgodbo vodi pripovedno mojstrsko, z obilico avtorefleksije in samoizmišljevanja lastne pisateljske pozicije, predvsem pa z občuteno etično zavzetostjo, s katero postavlja spomenik tistim redkim vstajnikom, ki se jim ljubi zapustiti varnost in udobje naslanjača in prijeti za zastavo ali transparent, ko gre za prihodnost civilizacije.