Filip David: Sanje o ljubezni in smrti

+ + + +

Zataknjeni med svetovi

Zadnja tretjina prejšnjega stoletja je poglobila vero v obstoj med sabo povezanih, sicer samozadostnih svetov. To je hkrati predpostavka vsake mistične literature, zato ni čudno, da je pri Borgesovih sledilcih tako pogosto sklicevanje na različne duhovne tradicije. Pri delu evropskih prozaistov, tudi pri Filipu Davidu, predvsem na hasidsko mistiko in kabalo, kje drugje na lokalno mitologijo. David je v tem diptihu na sledi tistega kraka pripovedništva Danila Kiša, ki zasleduje, ne brez angažmaja, usodo Judov v Evropi.

Knjigo sestavljata dva ločena dela, prvi je o iskalcu resnice v času pogromov in otomanskega cesarstva, ki se mu v sanjah prikaže dekle in jo potem, že mrtvo, prepozna na svatbi, kamor se zateče na svoji poti. Pošljejo ga v daljne kraje, izpostavljen je, kot prav vsak od junakov s tisočernimi obrazi, vrsti preizkušenj in nazadnje se seveda zagrobno stakneta z žensko njegovega življenja in posmrtja. David obilno citira judovsko, predvsem hasidsko tradicijo, v špekulacijah o najvišjem in v anekdotičnem delu in očitno gre za eno od apokrifnih usod večnega iskalca, kar prikliče bogat imaginarij duhovnih klatežev.

Druga zgodba govori o skupini otrok s posebnimi potrebami, ki jih ob prihodu Reicha izolirajo in na njih delajo poskuse; čeprav gre za avtiste, ’izrodke’, in sicer sumljive, pokažejo nedoumljive sposobnosti, prekognicijo, telepatijo in sprožajo sile, ki jih branijo. Prvi med njimi je kasneje, v času povojne obnove, prepoznan za norega in ga po dolgih letih vidimo na ladji norcev na eni od balkanskih velikih rek, v neki novi vojni, z novimi podivjanimi vojaki, v času nove kataklizme, v kateri ogenj presnavlja in požira svet, verjetno v funkciji pomlajevanja.

David je umirjen in eruditski pripovednik, njegovo pretikanje med daljno in polpreteklo zgodovino je suvereno, sklicevanje na rabine in modrece iz preteklosti podprto z raziskavo, izdatno obogateno z imaginacijo. Sanje o ljubezni in smrti izrabljajo hasidsko zakladnico in modrosti, da bi opozorile na drugo in drugačno stvarnost, v kateri je vse skrivnostno povezano in prepleteno.

Gre za suvereno in sugestivno pisavo, ki poskuša združevati različne vidike resničnosti, povezati sanje s svetom budnosti in pokazati, da je pot do duhovnega cilja paradoksalna pot navznoter, v talilnico nasprotij, k temu privilegiranemu toposu fantastične literature.