Življenje ni praznik ...

Maja Novak

7. 11. 2014  |  Mladina 45  |  Ihta

No, pa je le minilo! Vsi grobovi so bili sfrizirani in naličeni, vse dame na pokopališčih tudi, vse nove obleke pokazane, vsi avtobusi mestnega prometa polni, vsi osebni avtomobili oprani, vsi parkirni prostori za invalide pred trgovskimi centri zasedeni z avtomobili ljudi, ki sicer pokajo od zdravja, a se jim ne da predaleč potiskati nakupovalnih vozičkov z vsebino, ki bi zadostovala za življenje v zaklonišču med jedrsko vojno; škoda le, da se v vsej tej norišnici nihče ni imel časa spomniti tudi na drage pokojnike. In potem je prišla še nedelja, ko se že po tradiciji kisam: prazniki in Gospodovi dnevi me vedno pahnejo v depresijo, saj se prav takrat najjasneje zavem, kako malo ima moj način razmišljanja skupnega z mentaliteto naroda, med katerim mi je sojeno živeti.

Sveče, na primer. Človeku, ki je pred domačo hišo med organske odpadke odvrgel eno (eno!) kuverto (ta je bila iz papirja, torej bi se razgradila in okolju ne bi povzročila nikakršne škode), je okoljska inšpekcija prisolila osemsto (osemsto!) evrov globe; hkrati pa se slehernega 1. novembra hladnokrvno sprijaznimo s tem, da pokurimo 15 milijonov sveč, torej sedem ali osem na prebivalca. Mediji sicer nekaj cmevkajo o ekologiji, a kdo bi se menil zanje. Navsezadnje so sveče biznis, kuverte pa ne. (No, so, če jih v DZS javni upravi prodaja najnovejši eksminister, a z eno samo se v trenutku, ko pristane v smeteh, niti največji poslovni genij ne bi znal okoristiti.) Pa še evropski rekord v piromanstvu postavljamo s temi svečami, to pa je tisto, kar je za nas glavno.

»Naj še tako manjka denarja, za Žale ga mora biti!« je malo pred dnevom mrtvih pred kamerami pribila neka obiskovalka Žal in s tem povedala vse, kar je treba povedati. Moja najljubša rajnica, moja mamika, bi me sicer še iz groba nahrulila, ko bi, denimo, vedela, da sem se za to, da sem ji kupila sedem ali osem sveč, odpovedala hrani, ampak takih, kot je bila moja mamika, žal ne delajo več. Današnji Slovenci pridno praznujejo. Sicer ne tistega, kar uradno piše v imenu praznika – njihov božič nima nikakršne zveze z Jezusovim rojstvom in mrtvih bi se lahko kdaj spontano spomnili tudi kakega lepega majskega dne ali v zvezdnati poletni noči –, pač pa uživajo v vsej tisti gneči in zmedi in potrošniškem hrupu, ki so postali resnična vsebina praznikov. Drenjati se v trgovini je sicer hudo, a prav v tem je užitek. Endorfini ti zapoljejo po krvi. Tako kot menda med »rezanjem« in drugimi oblikami samopoškodovanja ter med tekom, ki te dni prerašča v religijo.

Najrazličnejši tekaški in kolesarski maratoni in kaj vem kaj še so postali novi prazniki, tako da imamo teh zdaj celo več, kot so jih po Huizingu imeli dosedanji rekorderji, ljudje v srednjem veku. Celo neki novinar New York Timesa – tako mi je pisal prijatelj – naj bi bil že opazil, da je Slovencem »rekreacija prioriteta, delo pa rekreacija«. Pretiravanje s športom je podalpskim mazohistom pisano na kožo. Še predsednik države odkrito priznava, da je zasvojen z njim. A v čem je zadevanje s hormoni, ki se sproščajo med »športanjem« (do smrti se ne bom mogla sprijazniti s tem neologizmom!), drugačno, bolj etično in primernejše od zadevanja z alkoholom ali kokainom ali računalniškimi igricami? – če seveda ne štejemo tega, da je odvisnik od športa koristnejši za kapitalističnega podjetnika, saj med eno in drugo športno prireditvijo včasih celo pride delat, dragih superg in koles in stekleničk za energijske napitke in trenirk in štoparic in majic in vitaminskih pripravkov in kar je še legalnega trgovskega blaga pa pokupi ohoho. Ampak ne, to ni zame. Naj bo življenje še tako strašno, mu raje trezno gledam v obraz, kot da bi se ob pomoči praznikov in čezmernega ukvarjanja s telesom slepila, da ima smisel.

A pomembno je, da bo Mramor varčeval. Hočem reči, ne on: da bodo zanj varčevali otroci.

Kajti kakorkoli obračaš, je delovnih dni vendarle več kot praznikov in kakovost življenja bi morali določati prvi, ne laži, utvare in pozaba slednjih. A kar se navadnih dni tiče, se siromakom po novem spet slabo piše – še bolj pusti bodo, kajti tik pred 1. novembrom me je užalostila v javnosti sicer skoraj neopažena novica, da naj bi oblast nehala subvencionirati glasbene šole. Vsi se bodo pač morali čemu odreči, da bi lepše živeli, je že pred časom pribil Dušan Mramor. (Docela nelogična izjava, če je seveda ne beremo tako: vsi vi se morate čemu odreči, da bi mi lepše živeli.) Tako naj bi bila vrata glasbenih šol kmalu zaprta za otroke, katerih starši si ne bodo mogli ali hoteli privoščiti, da bi namesto dosedanjih trideset plačevali kar tristo evrov šolnine na mesec.

Ta novica se mi zdi bolj strašna in pošastna kot tisoč 1. novembrov z nočjo čarovnic vred. Kajti predstavljajte si, da nekje na podeželju živi švohoten kmečki fantič. »Tale že ne bo za delo!« starši zmajujejo z glavo. Za krave ni nadarjen in jih po pravici povedano sploh ne mara. Vendar ima absolutni posluh in odlično igra violino; to se pravi, igral bi jo, ko bi kdaj prestopil prag glasbene šole, pa ga po novem ne bo – čeprav bi violina lahko prerasla v njegov poklic. In tako se fantovo življenje ne bo obrnilo na bolje. Še naprej bo ujetnik svojega okolja. Njegov talent bo ostal neodkrit. (Še en udarec za prepoznavnost Slovenije v svetu!) Namesto violinista svetovnega slovesa bomo imeli podpovprečnega kmeta. Ki bo spričo nezadovoljnosti s svojimi delovnimi dnevi morda kronično zamorjen, nasilen do žene in otrok ter pogost obiskovalec domače gostilne. A pomembno je, da bo Mramor varčeval. Hočem reči, ne on: da bodo zanj varčevali otroci. Kar pa se našega fanta tiče – še vedno mu bodo ostali prazniki z vsemi svojimi potrošniškimi predvečeri vred, potihem pa smemo tudi upati, da bo kljub švohotnosti kdaj tekel na maratonu.