Vesna Zornik, pevka

Z očetom sta veliko hodila v gore in prav tam se je naučila ljudskih in ponarodelih pesmi. Tudi Zakrivljeno palico v roki. Spomni se, da je imela kakšnih osem ali devet let, ko se je povzpela na stol sredi nabito polne planinske koče na Vršiču in jo odpela tako doživeto, brez sramu, brez strahu ... Tako kot danes nastopa tudi njena skoraj triletna hčerka. Poslušalci so jo pospremili z mrmranjem. Sledil je bučen aplavz.

Pela je tudi v pevskem zboru, se učila najprej igranja na flavto in nato še kitaro. Brez njenih pevskih nastopov, ki so že takrat buhteli od poudarjene interpretacije, ni minila nobena šolska proslava.

Vseeno pa takrat ni niti slutila, da bo postala glasbenica. Priložnosti so se ji odpirale v vse smeri. Legendarni oglas za Čokolešnik, v katerem si je zapackana usta obrisala v krožnik, ji je še pred četrtim rojstnim dnem prinesel vsejugoslovansko priljubljenost. Manj znano je, da je po številnih ponovitvah snemanja zlezla pod mizo in nikakor ni hotela več jesti, saj je bila zelo neješč otrok. Že pri šestih se je učila jadranja in v njem intenzivno vztrajala dve desetletji. Pozneje, kot odrasla, se je lotila tudi curlinga in bila leta 2010 celo državna prvakinja v tem športu.

Najbolj pa jo je zanimalo vizualno ustvarjanje. Vpisala se je na srednjo oblikovno šolo in z zaključno nalogo zmagala na natečaju za najzanimivejše protokolarno darilo, zaradi česar je njen šah iz pleksi stekla v dar dobil tedanji guverner Ohia George V. Voinovich. Takrat je že študirala umetnostno zgodovino, jo pozneje zamenjala za kiparstvo, najbolj pa se je našla v oblikovanju nakita. Sploh takšnih res ekstravagantnih kosov. Ustvarjala je denimo iz žic, ki jih je našla na gradbišču.

A vse to je leta 2001 na glavo postavila Katalena. Glasbenik in filozof Boštjan Narat je iskal ekipo glasbenikov, ki bi nam skušali na drugačen, svež način približati tedaj precej zaprašeno in odtujeno ljudsko glasbo, in med drugim je pomislil na markanten, močan, globok ženski glas, ki ga je prvič slišal sedem let prej, nekje ob Ljubljanici ob spremljavi kitare. To je bil seveda njen glas. Pristala je in ko se je vseh šest mladih glasbenikov v Beli krajini prvič združilo in začelo ustvarjati, je bilo jasno, da je eksperiment uspel. Že kmalu so obveljali za enega naših najvidnejših in najizvirnejših bendov.

Priredbe so zastavili karseda avtorsko in se nazadnje lotili tudi povsem avtorske glasbe. Za vsako pesmijo, vsako ploščo je bilo torej ogromno raziskovanja, zanjo je to pomenilo, da je kot glavna vokalistka raziskovala glasovne, jezikovne, interpretativne vidike pesmi ... Eden največjih izzivov ji je bilo učenje rezijskega narečja, a tako zelo ga je usvojila, da je nazadnje razumela domačine. Veliko ji je pomenil tudi »žegen« Svetlane Makarovič, saj ji je, ko so se lotili uglasbenja njene poezije, pustila povsem proste roke.

Ko so ji pozneje ponudili vlogo v njeni predstavi za otroke Sapramiška 2 – Sapramišja sreča, jo je zgrabila z vsemi štirimi. Še vedno jo lahko ujamemo tudi v koncertni pripovedi Tri zdrave Marije in en oče naš ter multimedijskem projektu Sounds of Slovenia, namenjenem promociji Slovenije. S slednjim so precej potovali in v Šanghaju poskrbeli za pravo histerijo.

Medtem smo jo lahko vse pogosteje slišali peti tango. Ni povsem jasno, kdo je našel koga, ona njega ali on njo, a ko se je začela poglabljati vanj, je ugotovila, da ga čuti. Da so ji strast, dramatičnost, melanholija v njem resnično blizu. Tako se je začela njena vzporedna glasbena kariera s skupino TangoApasionada, ki po prvi plošči s priredbami velikih mojstrovin tango glasbe zdaj očitno ubira še bolj avtorsko pot. To vsaj dajeta slutiti njeni novi pesmi. Prva, Tebe (Te imam), z besedilom Katarine Avbar, se je nedavno znašla na kompilaciji Val 014. Drugo, Eden drugega, ki so jo soustvarili skupaj z Metodom Bankom in Teom Collorijem ter pri kateri je prvič tudi soavtorica besedila, pa bodo javnosti predstavili 14. in 15. novembra, na skupnih koncertih v kranjskem Stolpu Škrlovec in Lutkovnem gledališču Ljubljana.

A tudi njena matična zasedba Katalena ne počiva. Pravzaprav dela na polno in spet so se lotili nečesa povsem drugačnega – otroških izštevank. Za podlago so vzeli Enci benci na kamenci, rezultat pa bo slišen in tudi viden maja, ko bodo v Cankarjevem domu premierno predstavili svojo predstavo za otroke. Približno takrat bomo dočakali tudi njihovo novo ploščo.