Stara šola sukanja

Nekoč v Philadelphii, pisalo se je leto 1989, je bilo takole: Jazzy Jeff je bil didžej, Will Smith pa njegov raper. Do takrat sta izdala že tri albume in prejela »prvega hiphoperskega« grammyja, večji zvezdnik od obeh pa je bil Jeff. To so bili časi, ko se didžeji še niso popolnoma skrili v senco emsijev. Potem je prišla serija Princ z Bel Aira in spremenila vse, Jeffa pa še danes pri nastopih napovedujejo kot tistega, ki leti čez prag v priljubljeni humoristični nanizanki. Kar mu gre na živce. In Jazzy Jeff je tudi tisti, s katerim se Dragan Bulič hoče fotografirati, čeprav je samo ploščosuk in ne tisti pravi glasbenik.

Jeff ima za pasom dva grammyja in je kot producent soodgovoren za razvoj marsikaterega philadelphijskega talenta, a njegova prva disciplina ostaja sukanje plošč. Je klasični starošolski hiphoperski didžej zgodnje generacije, kar pomeni, da vrti žanrsko pisano glasbo, od rapa do rocka in housa, česar smo sicer vajeni pri njegovih še starejših kolegih, kot sta Grandmaster Flash ali Afrika Bambaataa. Znan pa je tudi po preprostih, a preciznih ritmično skrečerskih zankarijah.

Slovenijo je prvič obiskal pred dvema letoma, takrat je pristal v Mariboru, tokrat pa v ljubljanskem cirkusu zabave, in to dobesedno, saj ga je angažiral klub Cirkus. Pričakovanja so bila tako mešana. Ne le zaradi lokacije, njegova veteranska pestrost pogosto pomeni tudi nevarnost obujanja spominov na zimzelene zdrajsane viže kakšnega Lennyja Kravitza ali skupine Red Hot Chili Peppers. Pa tudi bolj sodobnih, prevečkrat slišanih hitov, kot je Harlem Shake. Vseeno, gre za enega redkih kultov med ameriškimi didžeji hiphopa in v Ljubljani je bil prvič.

Po ogrevanju mestnega veterana Zedsa je philadelphijski pionir za uvod presenetil. Začel je namreč z venčkom počasnejših, nič kaj hajpastih soulerskih zibalk. Nagnetena publika je okamenela. Potem je hitro le prešel na trapovske, raperske himne z vložki raznožanrskih komadov, ki jih poznamo vsi. Stavil je na singalong vzdušje in na hitrostno nalaganje hita na hit, ravno tako hitro, da noben še ni popolnoma načel živcev. Izbor je visel na nitki, a se kar dolgo ni skotalil v prepad popolne banalnosti. Ob sebi je imel tudi hajp-mana oziroma kar antihajp-mana, saj je ta le redko navrgel kakšno udarno enovrstičnico, kaj šele pravo rimo. Priča smo bili redkemu pojavu, ko emsi, ki spremlja zvezdo večera, hiphoperskega didžeja, ne najeda vsako minuto, se ne dere čez vsa besedila Jay-Z-ja ali Kendricka Lamarja in torej ne pokvari vsega skupaj.

Jazzy Jeff je še zmeraj precej natančen, s čisto tehniko miksanja in skrečanja, pri izboru pa precejšnji ziheraš, a tu in tam le postreže s kakšnim manj pričakovanim hitom, pa tudi nadela se, saj njegov nastop traja spodobni dve uri. Čeprav iz rokava ne povleče nobenega pravega presenečenja in kakšnega Skrillexa preveč. In ja, tudi temo nadaljevanke, s katero bo večno zaznamovan. Čudno le, da se je prestolnici zgodil tako pozno.