Josef Winkler: Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem

+ + + +

Možgani na asfaltu

Winkler, sicer koroški pisec, je tanatolog. Njegova občutljivost, etična in estetska, je izredna, kar poudarja že naslov zbirke, ko lahko trepalnica rani in prebije kožo, to edino zastavo in zadnjo obrambo pred svetom. Koža onemogoča razlitje notranjosti in drži skupaj druga tkiva.

In res se začne s citati iz Malapartejeve Kože in nadaljuje z branjem in dopisovanjem čez avtorje, ki se mu ravno znajdejo pod roko, nekateri tudi čisto nič naključno, temveč kot premišljena odskočišča za lastno pisavo, kot sprožilec. Avtorji, ki so, enako kakor Winkler, kar se le da daleč od kakšnega koketiranja s publiko: Handke, Beckett, liturgija in katoliško obredje, H. C. Artmann, Annemarie Schwarzenbach, Terezia Mora. Sami mračnjaki in gojitelji težkega, lepljivega jezika, ki polzi kot bitumen, ki ga ne spraviš s podplata, ko enkrat stopiš vanj, jezika, ki požiga kakor lava.

Winkler se z njimi, predhodniki, oboroži. Ko piše in ko potuje. Mediji ga izrabljajo in vozijo po svetu: kot izvedenca za lokalne samomorilce, kot pobiralca novic o povoženih otrocih, kot spominjevalca punc, ki sta se vrgli z zvonika v domači vasi, kot razdiralca kulise, ki prikriva globoko zažrti nacizem očetov, ki ga ti ne dajo zlepa in raje molčijo, kadar ravno ne grozijo, če že nanese beseda. Televizijci gredo z njim; da vidijo, kako se bo znašel na globalnih festivalih smrti, recimo ob prazniku vseh svetih v Mehiki, ki je fasciniral že Eisensteina, ali ob zažiganju mrtvih v Varanasiju ob Gangesu. Manjkajo samo mahajanski menihi, ki mesarijo tovariše in jih mečejo krokarjem kje v tibetanskih gorah.

Winkler piše obsesivno, preberemo, vendar to občutimo že med branjem. Stavek se vrti, pobira citate, če so le dovolj neposredni in mračni, vmes se mešajo podobe, enkrat liturgično vznesene, ki se kot litanije vračajo in zažirajo, drugič se osredotoči na posamično smrt, ki je noben jezik ne ublaži, ki je ni mogoče razvodeniti, razredčiti. Piše, da bi se reševal, pri tem pa ravno kompulzivnost ustvarja fascinantne in estetizirane vzorce, ponovitve in odboje, očarljive v svoji doslednosti in repetitivnosti. Odskakuje od predhodnikov in kot da se približuje pa spet oddaljuje od podob, podob smrti, ki so še preveč navzoče, da ne rečemo žive.

Ko preberemo, da so v Trepalnici zbrana pravzaprav poetološka, avtopoetična besedila, nas ne preseneti; mogoče je samo način dela, vzorec, strategije prehajanja od znotraj navzven in nazaj malo bolj poudarjen, sicer gre seveda za pričevanja iz morbidne in do konca senzibilizirane psihe, ki mora pisati, da bi preživela, ki mora pisati o grozi, da bi jo vzdržala. Pred uporabo se posvetujte s psihiatrom ali farmacevtom.