Dr. Anja Kopač Mrak

»Slovenska delovna sila je zelo dobro usposobljena, ampak to nam ne koristi, če imamo gospodarstvo, ki tekmuje tako, da znižuje stroške dela«

Še dobro, da je november topel, saj je morala ministrica za delo, družino in socialne zadeve dr. Anja Kopač Mrak pred intervjujem prezračiti svojo pisarno. Prostor je bil potreben osvežitve, ker se je pred tem ministrica v njem pogovarjala s predstavniki študentov, ki ji želijo zadnje dni povedati veliko, a nič lepega o njenem predlogu za povišanje stroškov študentskega dela. Odkar je na ministrstvu, je imela Anja Kopač Mrak precej konfliktnih pogovorov. V politiko je vstopila, da bi v praksi preizkusila teorijo države blaginje, ki jo je deset let preučevala na ljubljanski fakulteti za družbene vede, a morala je sprejemati skoraj samo slabe rešitve. Državna sekretarka je postala na začetku krize, imela med vladavino Janeza Janše enoletni odmor, nato pa se je vrnila kot ministrica v vladi Alenke Bratušek. Pričakuje, da se bo čas izbiranja med slabimi in manj slabimi rešitvami končal leta 2016.

Je danes še možno imeti takšno državo blaginje, kot so jo poznale evropske države v prejšnjih desetletjih?

Država blaginje se mora prilagajati spremembam. Ko so v devetnajstem stoletju nastali temeljni sistemi zavarovanja, so ljudje živeli manj časa in se ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem dolgotrajne nege. Še en primer je usklajevanje dela in družinskega življenja. Delež starejših narašča tudi zaradi padanja števila rojstev, ki pa je tudi posledica tega, da delajo tako moški kot ženske. Treba je najti rešitve, da bodo moški prevzemali večjo vlogo v družini.

To ste tudi poskušali. Poskusili ste spremeniti zakon, da bi del porodniškega dopusta izkoristili očetje.

Presenečena sem bila, da je ta predlog naletel na tako negativen odziv. Bili smo v levi vladi, vendar je bil argument proti ureditvi predvsem ta, da posegamo v svobodno voljo družine, ki naj se sama odloča, kako bo razporejala porodniško.

Vi pa veste, da to, da matere v veliki večini izkoristijo celoten porodniški dopust, ni posledica svobodne izbire?

Seveda, danes to ni izbira. Kot zakonodajalec moramo šele ustvariti področje možnosti, med katerimi posamezniki lahko izbirajo.

Rekli ste, da se mora država blaginje prilagajati spremembam. Zdi se, da zadnje čase to prilagajanje pomeni, da mora postati odvisna od gospodarske rasti.

V obdobjih, ko je bila socialna politika absolutno podrejena ekonomski politiki, ni bilo pravih rezultatov. Vendar socialna politika deli ustvarjeno, zato nam pri njenem oblikovanju ne sme biti vseeno za gospodarsko rast. Ključno je, da je gospodarska rast trajnostno naravnana ter da socialna in ekonomska politika nista v konfliktu. Kako ju prepletaš, pa je stvar družbenega konsenza.

Se strinjate, da Evropska unija bolj kot o državi blaginje govori o konkurenčnosti?

Ja. Evropski socialni model je na preizkušnji. Med krizo EU ni našla pravega odgovora, kako opraviti nujno varčevanje in prestrukturiranje zaradi novodobnih potreb, ampak je varčevala brez solidarnosti. Dve leti smo se trudili, da se v strategijo Evropa 2020 zapiše cilj o zniževanju revščine. O tem se sploh ne bi smeli pogovarjati, kaj šele, da se pogovarjamo tako dolgo. Naši sindikati pogosto rečejo, da mi upoštevamo Bruselj, ne pa ljudi, ki tu živijo. Enako govorijo drugje.

Slovenija ima trajanje določenega varčevanja pri socialnih transferjih vezano na gospodarsko rast. Določeno je, da se bodo ti zvišali, ko bo gospodarska rast dosegla 2,5 odstotka.

Ker v času gospodarske rasti nismo ustvarili rezerve, smo morali v času krize sprejeti ukrepe, s katerimi smo zmanjšali obseg razdeljenega. Leta 2012 je bil sprejet zakon o uravnoteženju javnih financ, s katerim se je prekinila logika univerzalnih prejemkov v smeri targetiranja, kjer so bili bolj zaščiteni najranljivejši. Ceno pa je plačal srednji razred. Ti ukrepi so, tako kot v večini evropskih držav, vezani na gospodarsko rast, saj je prav, da se univerzalni prejemki, predvsem na področju družinske politike, vrnejo.

Vendar se ne varčuje samo pri transferjih za tiste, ki imajo visoke prihodke, ampak so se transferji zmanjšali tudi ljudem, ki nimajo veliko.

Mislite na socialno zakonodajo, ki je začela upoštevati premoženje prosilcev za pomoč?

Ja, skupaj z interventnim zakonom vlade Boruta Pahorja in zakonom o uravnoteženju javnih financ vlade Janeza Janše.

Ja, če bi bila socialna zakonodaja leta 2012 uveljavljena brez teh dveh varčevalnih zakonov, zagotovo ne bi imeli takšnih socialnih posledic, kot se kažejo zdaj.

Seveda, transferji bi bili višji. Ampak ko ste v času ministra dr. Ivana Svetlika spreminjali socialno zakonodajo, ste izračunali, da minimalni življenjski stroški odrasle osebe znašajo 385 evrov na mesec, in ocenili, da bi morala toliko znašati denarna socialna pomoč. Nato ste znesek znižali za sto evrov. Ne zaradi varčevanja, ampak ker naj bi bil preblizu minimalni plači in naj bi bil zato destimulativen za delo. Šele potem se je zaradi varčevanja znižal na 260 evrov.

Socialna politika res ne sme biti podrejena ekonomski, a kljub temu obstaja v nekem širšem kontekstu. Denarna socialna pomoč 269 evrov je res zelo nizka, ampak hkrati smo dali tudi dodatek, če prejemnik dela. In treba jo je primerjati z najnižjim denarnim nadomestilom za brezposelnost, ki znaša 350 evrov, z minimalno in povprečno plačo ter s pokojninami, ki so v velikem deležu pod 500 evrov. Dobro je, da smo izračunali minimalne življenjske stroške, saj smo na podlagi tega leta 2010 zvišali minimalno plačo za 25 odstotkov.

Znotraj kapitalističnih produkcijskih odnosov med kapitalom in delom so zagotovo potrebne spremembe. Univerzalni temeljni dohodek se kaže kot vedno bolj realna možnost.

To, da ste v času krize zvišali minimalno plačo, še vedno pogosto kritizirajo delodajalci, pa tudi vladni urad za makroekonomske analize in razvoj. Po drugi strani pa minimalna plača ni zagotovilo za dostojno življenje.

Prav je, da ima tisti, ki dela, dohodek, ki je nad pragom tveganja revščine. Minimalna plača ni ekonomska, temveč socialna kategorija. Vem, da je za delodajalce problem, če jim dvigneš stroške dela, a pri uvedbi minimalne plače smo jim dali prehodno obdobje, da bi prilagodili proizvodni proces, tehnologijo. Imamo tudi dobre delodajalce, kot je Steklarna Hrastnik. Tam so kljub krizi dvignili najnižje plače, z evropskimi sredstvi so posodobili proizvodnjo in izobraževali delavce. In tako so ustvarili višjo dodano vrednost. Večinoma pa se v Sloveniji pogovarjamo skoraj izključno o stroških dela.

Mislite, da boste z navajanjem tega primera spodbudili delodajalce, da se bodo zgledovali po njem?

Res ga zato navajam. Še en primer je podjetje Lotrič Meroslovje. Tam imajo sistem nagrajevanja in nasploh je sistem dela z zaposlenimi bistveno drugačen kot pri večini drugih podjetij, zato so tudi odnosi v tem podjetju boljši od tistih, ki jih na žalost prepogosto vidimo. V Sloveniji je delavec večinoma obravnavan le kot strošek, ne pa kot ključni človeški vir, na podlagi katerega lahko ustvarjaš svojo konkurenčno prednost. Veliko pričakujem od uresničevanja ideje ekonomske demokracije, saj menim, da je eden od korakov, kako premostiti nezaupanje med socialnimi partnerji, ki je velika slabost našega sistema.

Govorite ste o nezaupanju med delodajalci in sindikati?

Tudi politike ne smemo izvzeti iz tega.

Zakaj delodajalci ne zaupajo sindikatom?

Socialni partnerji se celo lahko dogovorimo o cilju, glede poti do tja pa veliko težje. Mislim, da se vsi strinjamo, da je danes problem struktura plač. Vse večji delež plač je pod povprečno plačo. Če ugotovimo, da je treba zaradi globalnega pritiska znižati stroške zaposlitve, se moramo dogovoriti, kako to narediti, ne da bi povečali prekarnost in da bi še vedno zagotavljali sredstva za socialno varstvo, zdravstvo, šolstvo … Moramo biti odkriti, ne pa da se pogovarjamo zato, da se nič ne zgodi.

Nekaj se vendarle zgodi. Če delodajalci zaznavajo okoliščine kot take, da morajo znižati stroške dela, jih bodo znižali v vsakem primeru. Pač tako, da delavce namesto s pogodbo o zaposlitvi najamejo prek kakšne druge oblike dela.

Zato smo resno pristopili k izenačevanju stroškov različnih oblik dela. Dokler so bruto stroški pri pogodbi o zaposlitvi toliko višji kot pri študentskem delu, pri s. p.-ju, popoldanskem s. p.-ju … Strinjam se s sindikati, da če bi imeli samo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tega ne bi bilo. Ampak svet je tak, da se vse države prilagajajo. In to je težavno delo. Ko so se dvignili stroški avtorske in podjemne pogodbe, se je povečalo število s. p.-jev in popoldanskih s. p.-jev.

In delo na črno.

Ja, na ta problem trga dela je treba gledati celovito. Naš cilj je razbremeniti pogodbo o zaposlitvi, saj bodo druge oblike dela v državne blagajne prispevale več kot doslej.

Se ni ob tem treba zavedati dejstva, da produktivnost delovne sile narašča hitreje kot njeni stroški?

Nekoč sem poslušala predavanje nekega slovenskega ekonomista, ki je analiziral, kako je v svetu po uveljavitvi neoliberalne ideje rast plač začela zaostajati za rastjo produktivnosti. Še danes mi je žal, da si nisem zapomnila njegovega imena.

Ali ni potem nesmiselno pričakovati, da se bodo delodajalci na neki točki odločili, da bodo dajali več denarja delavcem?

Vem, želite povedati, zakaj potrebujemo regulacijo. Stranka socialnih demokratov zagovarja regulacijo in s tem zaščito šibkejšega. Danes smo pred izzivom, kako še naprej regulirati, če smo vse bolj izpostavljeni globalnim pritiskom. Tukaj ima Evropa kot celota velike težave.

Ali nimajo države dovolj inštrumentov? Saj je v Skandinaviji drugače kot na primer v Angliji.

Seveda, imamo različne blaginjske sisteme in različne oblike regulacije na trgu dela.

V času krize smo gospodarstvu prek subvencij namenili več kot za socialo …

Ni problem, da damo denar gospodarstvu, problem je, če damo denar na neučinkovit način. Subvencije gospodarstvu bi morale biti namenjene ustvarjanju kakovostnih delovnih mest. Na Švedskem so se v petdesetih letih prejšnjega stoletja zavestno odločili, da bodo pristopili k prestrukturiranju gospodarstva. Prvi ukrep je bil dvig minimalne plače do ravni, da so imela dobra podjetja še vedno dovolj sredstev, da so reinvestirala, slaba pa so ugasnila. Nato je država z aktivno politiko zaposlovanja pomagala ljudem, ki so izgubili delo, da so pridobili kompetence in se zaposlili v drugi gospodarski panogi. Problem Slovenije je, da ne vemo, katere gospodarske panoge so ključne, katere bomo spodbujali. Če bi vedeli, kje se bodo odpirala delovna mesta, bi lahko bili z aktivno politiko zaposlovanja veliko učinkovitejši.

Mi imamo zgolj aktivno politiko zaposlovanja, ki je usmerjena na delavca, kako bi postal bolj zaposljiv.

Večinoma je v Evropi zgodba s ponudbo delovne sile in povpraševanjem po njej taka, da so se tveganja mnogo bolj prenesla na posameznika kot na širše družbene ravni. Celotni ukrepi aktivacije se osredotočajo na posameznika. So pa tudi tukaj razlike. Bolj liberalne države uporabljajo predvsem kazni, če se brezposelni ne vede po pričakovanjih, skandinavske države pa poskušajo opolnomočiti posameznika, da se avtonomno odloča glede na možnosti. Slovenija sledi modelu skandinavskih držav, a na žalost z veliko manj denarja.

Ni aktivna politika zaposlovanja v vsakem primeru discipliniranje delavcev?

Delno je res. To vprašanje nas pripelje do razprave o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), katerega prednost je, da ima posameznik vire, da se odloča avtonomno, kar naj bi vodilo k njegovi emancipaciji. Strah pri UTD-ju je z vidika tega modela kapitalizma predvsem to, da je ves sistem zavarovanja vezan na delo in pravico, ki izhajajo iz dela. Ko to presežeš, je vprašanje, ali bi posamezniki še želeli delati.

Potem bi morali imeti tak družbeni sistem, da bi si posamezniki želeli delati in prispevati za skupno dobro.

Absolutno, ampak s tem je vprašljiv kapitalistični sistem nasploh. Zagotovo so potrebne spremembe znotraj kapitalističnih produkcijskih odnosov med kapitalom in delom. UTD se kaže kot vedno bolj realna možnost. Danes imamo v Evropi razprave, kako zagotoviti minimalno raven denarnega nadomestila za vse. Želim si, da bi znotraj notranjega trga krepili solidarnost in jasno opredelili minimalne standarde. Socialna politika ne bi smela biti samo v pristojnosti nacionalnih držav. Če bo govorila samo o konkurenčnosti, bo padel celoten koncept Evropske unije. Skrajna desničarska gibanja se krepijo. Ta govor o pridnem severu in lenem jugu je zelo nevaren.

To zaznavate tudi na srečanjih ministrov?

Ne, na ravni visoke politike ne. Je pa seveda grški kolega v drugačni vlogi, kot je bil pred krizo.

Bolj je podrejen?

Njegova moč znotraj tega prostora je manjša. To so realni procesi.

Človek dobi 269 evrov denarne socialne pomoči, banka pa mu vzame trideset evrov za stroške izvršbe. Ne boste verjeli, že eno leto se z bankami pogovarjamo o tem.

V teoriji ima moč. Lahko bi poudaril, da so imele bogatejše države EU koristi od grškega zadolževanja.

To je morda prevelika poenostavitev. V vladi smo se na primer veliko pogovarjali o reševanju slovenskih bank in socialni demokrati smo glasovali za. Banke so hrbtenica tega kapitalističnega sistema. Ne gre za to, ali je meni to všeč ali ne. To je dejstvo. S finančno krizo je bila ta hrbtenica napadena, kar je na koncu pripeljalo do tega, da so delavci izgubljali službe.

Zakaj ni ta pomoč bankam prišla s pogojem, da morajo delati družbeno odgovorno?

To smo socialni demokrati na vladi vedno znova poudarjali. Bank ne morejo upravljati isti ljudje in tudi način se mora spremeniti.

Kaj bo država naredila?

To ni moj resor, bom pa vedno zagovarjala stališče, da mora biti denar uporabljen tako, da bo več kakovostnih delovnih mest. Banke obstajajo zaradi ljudi. Zakaj ni shem, ki bi podprle delavske odkupe? Zakaj banke jemljejo stroške izvršbe tudi prejemnikom denarnih socialnih pomoči – pa čeprav izvršba ni opravljena, ker so socialni transferji zaščiteni pred izvršbami?

Revni dolžnik je zaščiten pred vsemi upniki, razen če je ta upnik banka, pri kateri ima revni odprt račun in ki mu zaračunava stroške opravljanja neke storitve.

To se mora nehati. Ljudje dobivajo 269 evrov denarne socialne pomoči, banka pa mu vzame trideset evrov za stroške izvršbe. Ne boste verjeli, že eno leto se z bankami in drugimi akterji pogovarjamo o tem. Rešitve so različne, a še nimamo take, ki ne bi stala več tisoč evrov.

Koliko bi morala po vašem znašati denarna socialna pomoč?

385 evrov. V tem trenutku je to nerealno in tudi leta 2015 bo še tako. Ko bo malce lažje, bo to eden izmed prvih ukrepov. Lažje bo tudi zato, ker se minimalna plača usklajuje z inflacijo in ker se bo, upajmo, povprečna plača dvigovala.

Mnogi govorijo, da je okrevanje po gospodarski krizi takšno okrevanje, ki ne bo v prid ljudem. Je kakšno zagotovilo, da bo delež prekarnih delovnih razmerij nehal naraščati?

Ko se lotevamo različnih oblik dela, bomo morali pogledati tudi, kaj narediti s s. p.-ji. To je neka posebna kategorija, kjer si delodajalec in hkrati zaposlen. Ker si moraš sam plačevati prispevke in je od tega odvisno tvoje zavarovanje, je s. p. zelo tvegan. Včasih so še imeli neke rezerve, a te pri mnogih zaradi plačilne nediscipline kopnijo. Stiske se povečujejo.

Ministrstvo za finance nam je poslalo seznam, kako naj znižamo stroške za 72 milijonov, in ne spomnim se, kdaj me je tako bolel želodec kot takrat, ko sem to prebirala.

Vlada Mira Cerarja je na oblasti manj kot dva meseca, pa se vam že obeta več konfliktov. Upor vam napovedujejo študentje zaradi načrtovane obremenitve študentskega dela s pokojninskimi prispevki.

Verjamem, da bomo skupaj s predstavniki študentov našli usklajene rešitve. Leto 2015 bo še tako, da spontan scenarij ne pelje do dobrih rešitev. Izbiramo med slabimi in manj slabimi rešitvami. Ministrstvo za finance nam je poslalo seznam, kako naj znižamo stroške za 72 milijonov, in ne spomnim se, kdaj me je tako bolel želodec kot takrat, ko sem to prebirala. Sociala je v zadnjih letih doživela strukturne spremembe, pa tudi varčevanja je bilo več kot dovolj. Ker pa se zavedam, da je nekaj treba narediti, sem se lotila nujne sistemske spremembe študentskega dela. To delo je za delodajalca tako ugodno, da pomeni anomalijo na trgu. Vsakemu škodi, takoj ko se neha šolati. Razumem, da je hkrati tudi socialni korektiv, ki mnogim omogoča, da študirajo. Od julija 2013 do marca 2014 smo se dogovarjali o reformi študentskega dela in mislila sem, da smo blizu kompromisu.

Takrat se je omenjala tudi minimalna urna postavka.

Tudi zdaj se bo.

Koliko bo znašala?

Predlagam, da je enaka kot pri minimalni plači. Študentje imajo prav, ko opozarjajo, da moramo preprečiti, da ne bi stroška plačali zgolj študentje in dijaki.

Obstaja pa tudi možnost, da bi delodajalci študentsko delo nadomeščali z drugim delom.

Vsekakor, a delodajalci študentov ne najemajo zgolj zaradi nizkih stroškov, ampak tudi zaradi fleksibilnosti. Poleg tega je ta ukrep le del procesa zviševanja stroškov vseh oblik dela.

Bi bili pripravljeni dati več za štipendije?

Če bo ta možnost, in verjamem, da leta 2016 bo, bi bilo to pravilno. Predvsem pa bi si želela, da ko študentje delajo, opravljajo delo, za katero se izobražujejo. O tem se pogovarjamo z univerzami. Zdaj so skoraj vsi natakarji študentje.

Projekt, s katerim izenačujete različne oblike dela, pomeni, da bodo v končni fazi vse oblike dela dražje?

Razen redne zaposlitve. Časopis Finance vedno trdi, da je to, da delodajalci posegajo po študentskem delu, argument za to, da je treba obremenitve vseh preostalih stroškov dela znižati. Če vse to znižamo, potem je treba povedati, kdo bo plačal za pokojnine, za zdravstvo, za šolstvo …

Na Financah bi rekli, naj javni sektor postane učinkovitejši.

Počasi bo tako učinkovit, da ne bomo mogli delati stvari, ki naj bi jih delali. Ko primerjamo številke slovenske državne uprave, smo že pod baltskimi državami. Želim si širše razprave o državi blaginje. Morda pa si državljani in državljanke ne želijo več javnega šolstva. Želimo si tudi, da bi na informativnih izračunih za dohodnino pisalo tudi, koliko je kdo dobil različnih socialnih transferjev iz države in lokalne skupnosti, in če imaš otroka v šoli, koliko to povprečno stane.

Se ne bodo bogati ljudje brez otrok uprli, ko bodo videli te podatke?

Ne, moj namen je izpostaviti zavedanje o povezavi med tem, da plačujemo in da nekaj dobimo. Skandinavske države imajo lahko močno državo blaginje, ker je tam srednji sloj pripravljen plačati tako ceno. Pri nas pa bi si želeli kakovostnih storitev, a imamo hkrati občutek, da preveč plačamo za to, kar dobimo. Zato moramo narediti red znotraj teh sistemov. Če ne bomo nič spremenili, bodo propadli. Z zmanjševanjem stroškov se bo ob staranju populacije zdravstveni sistem sesul. Krepil se bo zasebni sektor, ki ga bodo uporabljali bogati, za tiste brez denarja pa bo vedno slabši javni sektor.

Želite reči, da smo v začaranem krogu, ko se kritizira javni sektor, zato ga krčimo in potem je slabši?

Kakovost je treba plačati.

Ste prepričani, da je mogoče prepričati delodajalce, da je treba podražiti vse oblike dela? Da bodo enkrat rekli, ok, se strinjamo?

Razumem, da tega ne morejo reči. Zato je tako pomembno, da je naš cilj razbremeniti pogodbo za zaposlitev. To moramo narediti. Stroški drugih oblik dela so toliko nižji in nimamo toliko inšpektorjev, da bi stali za vsakim delodajalcem in preprečevali, da bi iskal stranpoti mimo rednega zaposlovanja.

Kaj bo potem še razlika med različnimi oblikami dela?

V načinu, zakaj so lahko uporabljene, ter po fleksibilnosti. Študentsko delo je privlačno tudi zato, ker če pokličeš študentski servis, čez eno uro dobiš študenta. Razumem, da podjetja potrebujejo tudi tako fleksibilnost.

Tudi to gre lahko na škodo delavca, kar se vidi pri trgovskih verigah Hofer in Lidl, ki večino ljudi zaposlujeta za krajši delovni čas. Ti delavci so enak bruto strošek za delodajalca, kot znaša minimalna plača za poln delovni čas, a so vseeno na slabšem.

Ta zgodba me je presenetila, ker je pogodba za krajši delovni čas pri nas stroškovno nezanimiva, saj delavcu pripadajo vsa povračila za prevoz in malico. Ugotovili smo, da je v dejavnosti trgovine bolj vabljivo, ker imajo v kolektivni pogodbi določeno, da lahko nadure prerazporejajo znotraj enega leta in ne znotraj enega meseca. Tako so se dogovorili sindikati in delodajalci in zato imajo delavci višjo urno postavko.

Oni bi rekli, da je vlada posegla v njihov dogovor s pokojninsko reformo, s katero je zvišala doplačila za doseganje polne delovne dobe. Za te delavce to pomeni, da morajo iz neto plače namesto 20 evrov plačevati 190 evrov na mesec.

Ne more biti za vse kriva vlada. Rešitve sprejemamo v dialogu in ob soglasju socialnih partnerjev.

Delavci pravijo, da so v težkem položaju …

Verjamem, da so.

… in to zaradi tega, ker morajo več plačevati za polno delovno dobo.

Če ne bi doplačevali, pa bi imeli zelo nizke pokojnine, vem. Ampak inšpekcija je bila v Lidlu in Hoferju in ugotovila je, da ni bilo nič protizakonitega. Čutim nemoč, ne zdi se mi prav, čutim stisko delavk in delavcev …

Ne bi jim pa znižali doplačila za polno delovno dobo?

Kaj bodo pa rekli tisti, ki že danes plačujejo več kot oni? Z vidika države bi bilo bolje, da bi vsi delali za polni delovni čas, plačevali prispevke in bi bili viri tudi za pokojnino. Znotraj pokojninskega sistema je veliko elementov solidarnosti, moramo pa skrbeti za njegovo vzdržnost in dostojne pokojnine.

Pogodbo o zaposlitvi moramo razbremeniti. Stroški drugih oblik dela so toliko nižji in nimamo toliko inšpektorjev, da bi stali za vsakim delodajalcem.

Zakaj se je v Sloveniji med krizo povečala neenakost?

Povečala se je manj kot v drugih državah. Dohodkovna neenakost v Sloveniji je med najmanjšimi v Evropi. To mora biti naša prednost. V družbi neka stopnja neenakosti mora biti, a ne sme biti destimulativna, država pa mora s svojimi transferji preprečevati revščino, in to mora delati čim bolj učinkovito. Tu smo med boljšimi v Evropi. Slovenska delovna sila je zelo dobro usposobljena, ampak to nam ne koristi, če imamo gospodarstvo, ki je podizvajalsko in tekmuje na podlagi stroškov. Imamo veliko neujemanje med delovno silo in potrebami gospodarstva.

Delodajalci hočejo poceni delovno silo.

Zakaj? V vseh državah en del podjetij tekmuje stroškovno, a pri nas je ta delež prevelik. Zato je ta mednarodna konkurenčnost pri stroških dela za naše gospodarstvo tako pomembna.

Pričakovali bi, da bi bilo obratno, potem ko smo odšli iz Jugoslavije, se odpovedali velikemu delu težke industrije in se pridružili EU.

V časih gospodarske rasti smo sredstva, ki so bila na voljo, porabili za lastninjenje podjetij. Kaj bi bilo, če bi šel ta denar za razvoj podjetij, za posodabljanje tehnologije?