Poslovne prakse FBI in NLB

Maja Novak

21. 11. 2014  |  Mladina 47  |  Ihta

Karkoli že sem, nisem matematik. Zaradi disleksije sem vso osnovno šolo obračala trebuščke šestk v napačno smer, ob pogledu na decimalno vejico pa se razjokam še danes. Ker nisem matematik, je jasno, da mi tudi razne Politične ekonomije I in Ekonomike podjetij II na fakulteti niso najbolje šle. Pa tudi zato ne, ker imam vsaj ščepec zdravega razuma. Tako mi, na primer, ni jasno, kako lahko, metaforično rečeno, v imenu varčevanja tovarni odklopiš elektriko in vodo, odpustiš vse delavce ter nato pričakuješ, da bo proizvajala več kot prej, ali kako je mogoče z ministrskega stolčka sodržavljanom zabičati: »Od danes boste jedli le neslan močnik in pili studenčnico, temu pa bomo rekli lepše življenje.«

Spričo ekonomske nenavdahnjenosti sem si torej skozi življenje prisiljena pomagati s tem, čemur bomo rekli Mamikine gospodinjske modrosti I–III. Mojo staro mamo je namreč usoda dodobra izšolala v finesah praktičnega razmišljanja in izdelala je cel sistem načel, kakršno je bilo (v socialističnih časih) tudi to: »Brž ko ekonomisti obljubijo, da se to ali ono ne bo podražilo, teci in to kupi, ker se bo podražilo.« Tako sem si v skladu s tem aksiomom v trenutku, ko je Janko Medja pribil, da NLB kljub luknjam v njenih bilancah ne bo treba znova dokapitalizirati, rekla: »Pečeni smo.«

Bojim se, da davkoplačevalci lahko pričakujemo nov atentat na svoje žepe in da bomo morali denar, ki smo ga zaslužili z delom, spet z lopatami metati v banko, ki si ga je zaslužila s tem, da pač je. Ko ga bomo nametali tja, bo morala NLB izumiti nove načine, kako ga skozi okno spet zmetati ven, saj jo očitno tišči v žepu in kot princesko na zrnu graha skozi dvajset žimnic žuli v spanju. Poleg tečajev meditacije za zaposlene si je v ta namen zdaj izmislila nagrajevanje ovaduhov v lastnih vrstah, pri čemer naj bi se zgledovala kar po FBI, torej po represivni organizaciji državnega nadzora, katere nekdanji direktor John Edgar Hoover je slovel po seznamih, s katerimi je izsiljeval ter v šahu držal vso ameriško politiko s predsedniki vred.

Uslužbenec NLB, ki bo zašpecal sodelavca, češ da si je nezakonito prilastil ohoho vsoto bančnega denarja, naj bi smel po novem upati, da ga bo uprava banke nagradila z deset tisoč evri davkoplačevalskega denarja, kar je vsaj z mojega zornega kota tudi ohoho, približno toliko, kot zaslužim v vsem letu. Pustimo zdaj to, da bo ta boniteta najbrž dostopna le ozkemu krogu uslužbencev. Preden bo banka izplačala nagrado, bo namreč preverila to in ono, med drugim tudi, ali je znesek, ki ga je ukradel ovadeni, res tolikšen, da nagrado upravičuje. Domnevam, da to niso zneski, s kakršnimi bi med delovnim časom imeli opraviti blagajniki za bančnimi okenci, zaposleni v ekonomatu ali snažilke. To, da imaš dostop do velikih denarcev – ali da lahko pod prste gledaš tistemu, ki ga ima –, pa pomeni, da si v banki velika živina. Ovaduhe, ki se bodo potegovali za nagradni jackpot, se bodo torej lahko šli le velikaši, ki tudi sicer najbrž niso prav slabo plačani, zato bi si pravzaprav lahko privoščili ovajati zastonj.

Če je NLB rekla a, naj reče še b in z deset tisoč evri razveseli vsakega uslužbenca, ki ga med letom ni niti v sanjah zamikalo, da bi se mu na prste prilepilo kaj, kar ni njegovega.

A pustimo zdaj to, saj smo navsezadnje že v izhodišču pustili ob strani tudi več kočljivih etičnih vprašanj in dilem. Raje pomagajmo NLB, da bo še lažje zapravljala naš denar, in ji postrezimo z dodatnimi predlogi, kako to početi čim bolj velikopotezno. Kaj ko nagrad ne bi delila le tistim, ki bodo opozarjali na kršenje zakonov in internih bančnih pravil, temveč tudi vsem, ki se pravil vseskozi držijo, vsak dan, ves svoj delovni vek, in ki ves ta čas vestno opravljajo službo, kot da je to nekaj samoumevnega? To se pravi, veliki večini zaposlenih? Navsezadnje naj bi lojalnost, poštenost in skrb za zakonito ravnanje sodelavcev vsaj po eni od etičnih šol spadale k opisu del in nalog slehernega bančnika, tako rekoč k default formatu službe, zato zveni rahlo noro, če uprava banke táko izpolnjevanje delovnih obveznosti še posebej nagrajuje. A če je NLB rekla a, naj reče še b in z deset tisoč evri vsaj enkrat na leto razveseli vsakega uslužbenca, ki ga med letom ni niti v sanjah zamikalo, da bi se mu na prste prilepilo kaj, kar ni njegovega. Ja, tudi snažilko, ker ni ukradla plastičnega vedra in še neodprtega zavojčka krp vileda.

Seveda bo to stalo, toda ali ni prav to, da državljani s svojim delom nenehno krmimo proračun, prek njega pa banke, naš raison d’être? Dlje ko živim v kapitalizmu, bolj mi je jasno, da ljudje v božjem stvarstvu obstajamo iz istega razloga kot krave in ovce. Da nas molzejo in strižejo, seveda. Draga banka, vdihni še več smisla mojemu življenju! Če ti bo po tistem, ko bodo vsi v NLB bogato nagrajeni, ker delajo to, za kar že sicer prejemajo plačo, ostalo še kaj novcev, lahko navsezadnje obdaruješ tudi svoje komitente, ker niso naredili tistega, česar že sicer ne bi smeli, na primer prekoračili limita na računu. Deset tisoč evrov pričakujem do 25. januarja prihodnjega leta, ko mi bodo še posebej prav prišli, ker moram plačati internetni tečaj poljščine ...

In ker smo že rekli a in b, recimo še ž: zakaj ne bi poslovnih praks FBI in NLB usvojila še druga podjetja v državi? Gospod urednik Mladine, letos sem vse kolumne oddala pravočasno. K temu me sicer zavezuje pogodba in za to sem res prejela honorar, a to še ni razlog, da mi ne bi izplačali deset tisoč evrov nagrade. (Ja, do 25. januarja bo kar v redu ...) Je že res, da imate poleg mene na grbi še pol ducata drugih kolumnistov, zato res ne vem, od kod boste vzeli toliko evrov – a kaj, ko bi si jih izposodili? Morda lahko najamete posojilo pri NLB! Če le tam ne bodo rekli, da vam ga ne dajo, ker je tako nagrajevanje sodelavcev razmetavanje denarja ...