Boris Beja, vizualni umetnik

Vsakič, ko se je zaprl v svoj studio, je zaslišal zvok violine. No, ne čisto vsakič. Le takrat, ko je bil tudi sosednji studio v pogonu. Njegov je namreč v jedilnici meščanskega stanovanja. Njen, violinistkin, v dnevni sobi istega stanovanja. Tam tudi živita.

Glasbena spremljava ga sprva ni motila, z leti pa mu je začela močno kravžljati živce. Sploh, ker je bil sam pri svojem delu tako tih. A ker sta oba prekarna delavca in si drugega ateljeja ne bi mogla privoščiti, vztrajata.

Ta vsakdanja situacija je medtem zakuhala razstavo Between the lines, ki je na ogled v novomeški galeriji Simulaker. Nekoč, ko je spet čakal, da »hrup« mine in se loti ustvarjanja, je namreč ugotovil, da že ustvarja. Z grafitom je puščal sledi po papirju. Takšne sledi je potem puščal še po polah z notnim črtovjem in nazadnje na njih prekril čisto vse črte. Lotil pa se je tudi partitur, po katerih je igrala sostanovalka, le da teh ni porisal, temveč je začel notno črtovje z njih postopoma brisati, spreminjati v belino. Skladbe so s tem izginile, note so se spremenile v »le« ilustracije. Vse te intervencije, s katerimi je iz svojega studia odstranil šum, so zdaj razstavljene v ličnih vitrinah.

S tem projektom je »med vrsticami« odprl številna vprašanja. O težavnih razmerah na trgu dela, (ne)strpnosti, sobivanju ... Vendar pa gledalcu ne želi dajati preveč namigov. Vizualne statemente, ki jih črpa iz našega vsakdana ter so mešanica premišljenih in dovršenih prostorskih instalacij in grafičnih rešitev, mora vsak odkodirati sam, po svoje. To velja tudi za instalacijo s posteljami s stare nevrološke klinike, ki jo nadgrajuje že nekaj let. Zdaj jo gosti Mestna galerija Ljubljana, ob njej pa lahko prevprašujemo teme, kot so spanje, vzorci, navade, bolezen, umrljivost, vzdržnost in pravičnost zdravstvenega sistema ... Enako velja za projekt Homo homini lupus, v okviru katerega je na usnjeno podlago vse poletje lepil človeške lase, ki jih je zbiral pri frizerjih. Nastala je bujna »krznena« trofeja. Takšna, ta prava, za na steno.

Srečo je imel, da so že starši zelo spodbujali njegovo ustvarjalnost. Skupaj s sestro in bratom so jih ob koncu šolskega leta iz domačega Zagorja ob Savi vedno odpeljali raziskovat kulturne in naravne znamenitosti katere od slovenskih pokrajin. Vsi trije so morali obiskovati tudi glasbeno šolo, ki pa se mu v nasprotju z likovnim ustvarjanjem, ki ga je imel najraje in s katerim je že takrat eksperimentiral, upirala. A trobentaške vaje in nastopi s sošolci in pozneje v godbi so mu pomagali že zgodaj razviti občutek za red, pa tudi za soočanje z avtoritetami.

Morda je tudi zato na umetniški gimnaziji v Ljubljani vso energijo lahko usmerjal zgolj v učenje in ustvarjanje. Ob odličnih rezultatih je bil prepričan, da bo naslednja stopnička študij slikarstva, a ko je na sprejemnih izpitih nepričkovano padel, je preprosto odprl seznam študijev, vanj usmeril kazalec, pogledal, kje je pristal, in se vpisal na grafiko na Naravoslovno tehnični fakulteti. Izbire nikdar ni obžaloval, saj se je tam naučil upravljanja tiskarskih, pravzaprav vseh strojev ter odkril, da mu veliko bolj leži tridimenzionalno ustvarjanje. In ko je po diplomi ponovno poskusil na akademiji, je izbral kiparstvo.

Hitro je padel v oči stroke, kot ustvarjalec, a tudi kot pobudnik razstav za študente kiparstva zunaj zidov akademije. Te vse odtlej gosti ljubljanska Galerija Škuc, sam pa je tam zadnje leto tudi asistent umetniškega vodje, s čimer slovensko vizualno sceno, ki jo je odkrival že kot pisec za številne medije, zdaj spoznava še z druge, galerijske plati. Škuc je tudi ena naših redkih galerij, ki domačim umetnikom odpira mednarodni prostor, zato se je imel na nedavnem umetniškem sejmu Viennafair priložnost soočiti tudi s trgovanjem z umetninami in s tem povezanim marketingom. Kdove, morda bo prav prodaja umetniških del v prihodnje tisti kreativni del njegovega življenja, s katerim si bo lahko kupoval čas za umetniško ustvarjanje.

Za zdaj absolutno prednost daje slednjemu, snuje tudi že razstave za naslednjih nekaj let. Ve, da služb za umetnike ni ter bo njegov vsakdan tudi v prihodnje sestavljen iz multitaskanja in boja za preživetje, a ostaja brezkompromisen. Tudi kritiki ga izpostavljajo kot avtorja, ki se ne podreja trendom, trgu ali občinstvu. In ki ga v nasprotju z mnogimi vrstniki spektakel ne zanima.

Tu in tam, ko ima vsega zadosti, pa si vseeno privošči kak konkretnejši, tudi humornejši družbeni komentar. Lotil se je razpisov ministrstva za kulturo, ob vseslovenskih protestih pa tudi šerifov, ki so jih s kolegoma Adrijanom Praznikom in Janom Tomažinom na steni MGLC ponazorili s kavbojem, pred katerim so postregli z indijančki … no, s protestniki … ki so jih obiskovalci nato požrli.