Patrick Deville: Kuga & kolera

+ + + +

Pasterizirani pionirji

To je zgodba o znanstveniku Alexandru Yersinu, ki je odkril povzročitelja kuge in cepivo proti njej. V njegovem času je v Aziji še izdatno kosila in jo je s svojim odkritjem zatrl, od česar je ostalo samo poimenovanje po njem, Yersinia pestis, spomin na znanstveni uspeh, poimenovanje izginule vrste, sam na poti pozabljenja.

Roman je nastal na podlagi natančne raziskave časa. Najprej Yersinovih pisem materi in sestri, izdatne in stalne korespondence z drugimi pasteurjevci. Yersin, nemirni duh, je namreč po kratki in nadvse uspešni znanstveni karieri pobegnil na morje, bil ladijski zdravnik na plovbi v Azijo, se potem usidral v obmorskem Nha Trangu v Vietnamu, takrat še francoski koloniji, potem pa vse do prevzema pariške centrale Pasteurjevih inštitutov po smrti vrstnikov, mojstrovih učencev, uspešno širil svojo kolonialno posest: kavčuk, govedo in perutnina in sploh cela živalska farma, seveda predvsem za izdelavo serumov, odprave v notranjost dežele in uspešno trgovanje. Edini spodrsljaj nasadi koke in napitek, kola, ki se ni tržno prijel. Yersin si je prizadeval za srečo in jo kljub čudaštvu, mizoginiji, emocionalni umirjenosti in spogledovanju s celibatom, praktičnemu trgovskemu umu in odpovedi mondenosti in slavi – ali ravno zaradi vsega tega – tudi dosegel. Odporen proti časti, politiki, proti vsemu, kar je bilo onstran trdega dela in suhega raziskovanja, ki se je širilo na mehaniko, astronomijo, arhitekturo, gradbeništvo, vse do konca, ko odpre srce prej nepotrebnemu – klasični literaturi.

Deville, menda je to njegova stalna metoda, se oboroži s simptomi časa. Z njimi obkroži portretiranca, potem pa preskakuje med časi, skoraj asociacijsko, jemlje osrednjo figuro svojega pisanja v primež podobnikov in drugačnežev. Govori o pionirjih pri izdelavi cepiv, vendar jih primerja tudi z vsemi, ki so jih poslali na obrobje imperija. Nujno povzame tekmo med Pasteurjem in Kochom, tekmo dveh nacij, ki sta se v Yersinovem času dvakrat usekali. Privleče Rimbaudovo kolonialno početje, prestreli z upornim Celinom, ker se je ta po laborantskih začetkih izmuznil pasterizaciji. Govori o čudakih, ki so življenje posvetili nevidnemu in kužnemu, nekateri zaradi nepazljivosti tudi umrli. Devillova distanca je očarljiva, tudi duhovita, past, v katero lovi osrednjo figuro s stanskimi, pa včasih malo ohlapna, kot da bi hotel vse tisto, do česar se je prikopal med raziskavo, uporabiti, ali pa ravno na mestu, kjer se mu asociacijsko prisvaljka.