Pritličje, ekipa novega dogajališča

Vse do zadnjega so bili na trnih. A ko so prejšnji četrtek pred ljubljanskim magistratom zrli v večstoglavo množico, ki je želela prvič vstopiti v prostrano pritličje sosednje stavbe in je bila zaradi gneče prisiljena čakati zunaj, so si lahko oddahnili. Še toliko bolj, ko so se takoj po odprtju med ljudstvom razširili izrazi podpore novemu prostoru za strpne ljudi, željne urbane kulture in družbenih sprememb.

Tri mesece je trajalo, da so popolnoma prazno nekdanjo restavracijo ob pomoči arhitektk Mojce Kocbek Vimos in Nene Gabrovec spremenili v novo dogajališče s preprostim imenom Pritličje. Njegova zgodba pa se je začela že veliko prej. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je začela že februarja 2013, ko je svoja vrata za vedno zaprl sloviti Cafe Open. Prvi lokal pri nas, ki se je jasno opredelil za prijaznega do gejev in lezbijk, je pet let prej zaživel v tesni uličici na ljubljanskih Prulah in s številnimi dogodki, od koncertov do okroglih miz, pritegnil tudi širše občinstvo. A prva leta so med drugim zaznamovali tudi napadi nestrpnežev, poznejša, ko je bila soseska razglašena za spalno naselje, pa nenehne prijave sosedov in denarne kazni. Slednje so nazadnje povsem onemogočile njegovo delovanje.

Ena od Opnovih solastnic, profesorica pravnih predmetov na FDV in udarna komentatorka družbenega dogajanja Barbara Rajgelj, je že takrat napovedala, da se bo zgodba Cafeja Open morda nekoč vseeno nadaljevala, le na kakšni drugi lokaciji. In ko je letos izvedela, da Mestna občina Ljubljana v starem mestnem jedru išče novega najemnika praznega lokala, ki bi v njem pripravljal tudi kulturni program, sta moči združili z Nino Hudej, eno naših najvidnejših didžejk in producentk elektronske glasbe, ki je že v Opnu sodelovala pri organizaciji glasbenih dogodkov, zadnja leta pa se je uveljavila kot programska vodja LGBTQ kluba Monokel. Prijavili sta se na razpis. In uspeli.

Že takrat sta se odločili, da ne bosta oživljali Opna. Ne, želeli sta narediti korak naprej, in to v vseh pogledih. Nad vrata Pritličja namerno nista izobesili mavrične zastavice. Prepričani sta, da bo lokal zato še bolj odprt za vse, to pa bo še bolj pripomoglo k večji strpnosti med ljudmi. In tudi program sta želeli zasnovati tako – še bolj »in your face« kot prej, s še radikalnejšo noto, še bolj kakovostno. Da bi obiskovalce še bolj spodbujali k razmišljanju, a bi jim dali tudi »push« za konkretne spremembe na boljše.

Seveda bi bilo nemogoče, da bi to ambiciozno zavezo uresničili sami, zato se je zbrala ekipa ljudi z vseh vetrov, ki isto zavezo že živijo vsak na svojem področju. Že pri hrani, nad katero bdi Nives Gazdič, stavijo na lokalno in zavračajo odiranje gostov. Znotraj premišljeno zasnovanega kulturnega programa so k sodelovanju povabili kakovostne soorganizatorje in ustvarjalce, ki so bili doslej morda spregledani, a so inovativni, drzni, prestopajo meje že poznanega, pa na kakršenkoli način že – skozi performanse, predstave, vizualno ustvarjanje ali muziko, sploh elektronsko. Pri humanističnem programu pa si ne želijo več poslušati razprav, ki se vedno znova končajo z ugotovitvijo, da nič ne štima. Ne, končati se morajo z akcijo. S peticijo, predlogom zakonskih sprememb, prispevki za družino v stiski. Možnih poti je ogromno in morda bodo sami odkrili še kakšne nove.

Najkonkretneje so svojo zavezo za zdaj uresničili v skupni akciji z iniciativo Stripolis, ki zadnja leta uspešno oživlja domačo stripovsko sceno in skuša stripu zagotoviti tudi novo občinstvo, sploh med mladimi. Poslej bo še več možnosti za to, saj se je z odprtjem Pritličja Izarju Lunačku, Janku Plešnarju in Kaji Kisilak (slednja sta poskrbela tudi za celostno grafično podobo lokala) izpolnila ena največjih želja – tam je zrasla tudi njihova striparna. Središče Ljubljane ima torej po dolgih letih, ki so minila od zaprtja legendarne Kazine, končno spet plac za stripoljubce.

Takšne lokale, ki so v resnici mini centri urbane kulture, Ljubljana nedvomno potrebuje. Potrebujejo jih vsa mesta, ki ne pristajajo na to, da so le večja ruralna naselja. Vendar pa takšni postori niso nekaj samoumevnega, tudi v našem največjem mestu ne. Te dni denimo svoj sklepni enomesečni kulturni program začenja Bikofe, ki je bil v štirih letih obstoja celo edini gostitelj urbane kulture v centru prestolnice. A to ga vseeno ni obvarovalo pred zaprtjem. Razlog je isti kot v primeru Opna, le da so ga sosedje še bolj bombardirali s prijavami.

Upajmo, da bo Bikofe sčasoma lahko zaživel na kakšni drugi lokaciji, štafeto od njega pa zdaj prevzema Pritličje. Podporo ljubljanskega župana, ki ima pisarno nad njimi, za zdaj imajo. Upajmo, da bo trajala.