Azealia Banks: Broke With Expensive Taste

+ + +

Azealia Banks je zadnji dve ali tri leta nepotrpežljivo čakala. Čakala, da velikanka Universal le poskrbi za izid njenega težko pričakovanega prvenca. To se ni zgodilo, založba v resnici ni čisto dobro vedela, kaj z mlado izvajalko sploh narediti. Je pa izid sledil povsem hitrostno, brez napovedi, brez piarovskih priprav, potem ko je multinacionalko zapustila.

Mlada pevka iz Harlema se je pojavila pred tremi leti z izjemnim, udarnim, brezkompromisnim zagonskim hitom 212. Takrat je bila še skoraj najstnica, ki je nakazovala obvladanje rapanja z dobršno količino odrezavosti in žanrsko ukrivljajočega poguma. Odskočna deska je bila pripravljena. A zgodilo se ni prav veliko. Zato pa je samozavestna glasbenica sama poskrbela, da nanjo nismo pozabili. Manj z glasbo, bolj s pikrimi izjavami brez dlake na jeziku in s tviteraškim zmerjanjem. To je usmerila proti Lily Allen, Pharellu, Perezu Hiltonu, nazadnje proti »ta malemu in grdemu« iz dvojca Disclosure. Ker je izstopala, jo je Universalov imperij pred tremi leti takoj pohopsal. Zaradi dolgega jezika in precej nepovezanega glasbenega materiala pa jo je nazadnje iz primeža tudi izpustil, celo z vsemi pravicami do njene glasbe. Pevka je vztrajala pri slovesu svojeglave trme in album takoj, ko je imela priložnost, tudi izdala. Čeprav je bil del materiala starejšega datuma.

Broke With Expensive Taste je točno to, kar bi po vsej kolobociji pričakovali. Mešanica (tri leta) starega in novega. Mešanica petja in rapanja. Mešanica številnih producentov in slogov. Azaelia stavi na trendovski (britanski) klubski zvok, saj je med drugim angažirala pestro paleto mojstrov, kot so Machinedrum, Lone, AraabMuzik, MJ Cole, Bodikka. Poteza, ki učinkuje razdrobljeno in naročniško. Zveni, kot da je Banksova izbrala že narejene posnetke in se požvižgala na žanrske preskoke. Prvi trenutek je to plesni pop, drugi (nostalgični) 2step, tretji trendi trap. A najbolje je, da se preskok iz čistega pop hita v klasični latino zgodi celo znotraj posameznega posnetka. Ali pa, da je neki posnetek v resnici komad Ariela Pinka z njegove nove plate. Razlika je le, da Azealia pač poje čezenj.

Na papirju vse to učinkuje precej čudno, a zares čudno je šele, da lep del albuma kljub temu povsem deluje. Prav to jebivetrstvo je še zmeraj ena od odlik mlade Newyorčanke. Ji je pač všeč zvok (londonskega) klubovja. Še zmeraj rapa bolje od večine pop rap pevk. Njena glasba še vedno kaže močan značaj in slalom med tradicijami ji gre kar dobro. Čeprav ne zveni prav nič newyorško. Bolj kot že nekoliko uveljavljena raperka/pevka iz Harlema zveni kot kakšna londonska up and coming obvladačica.

A deficit je le velik – med močnimi in šibkimi deli albuma so prepadi, nepovezanost je morda tudi statement, a v prvi vrsti je pač ... nepovezanost. Bolj krepek mikstejp, manj pravi album.