Timur Vermes: Spet je tukaj

»Ni bilo vse slabo«

Saj poznamo apetite medijev, da bi nam predstavili različne profile obskurnih in bizarnih posebnežev, ki se imajo na kateremkoli že področju za nadarjene in izbrane, in jih potem nabirajo v knjižice rekordov in čudaštev. To, namreč apetite medijev, spretno izrablja tudi Hitler, ko se presvaljka skozi čas, njemu enako nerazumljivo kot nam, in začne, saj drugega ne zna, zapeljevati množice in graditi politično kariero.

Najprej kot politizacijo estetike, kolikor ni tole z mediji in zabavo vse skupaj preprosto kičeraj: iz kioska, v katerem mu takole zmahanemu in malo tudi umazanemu in izgubljenemu v času, presvedra se namreč v leto 2011, ponudijo začasno zatočišče, se iz časopisov za silo izobrazi. Očitno je, da je Turčija medtem stopila na stran sil osi, saj Turki sestavljajo velik delež berlinskega prebivalstva, Poljska je dobila del nemškega ozemlja, namesto da bi bilo obratno, in takrat ga, vsega hudega vajenega, popade obup in pomisli, da je bila potem vsa tista vojna zaman in Nemcem v škodo, ojoj! Vendar je tudi navdušen, namesto Völkischer Beobachterja je cel kup uporabnih časopisov za propagando, na katere bi bil ponosen celo Goebbels, Bild in podobni slikovni tabloidi z velikimi črkami, predvsem pa ’jutjup’, kjer gledajo njegove briljantne govore milijoni. In se strinjajo, da je genialen imitator, da je dobro snel ne samo vizualno plat, temveč se je tudi imenitno izobrazil; ko gre na sedež neonaci stranke in jih pomeče ven, neodločneže, ki vmes zanikajo celo to, da so brali Njegov boj, dobi novinarsko nagrado. In po nekaj uspešnih manipulacijah z ljudmi iz medijev, ki mislijo, da ga upravljajo, po nekaj pozornost zbujajočih škandalih in prepričanju tajnice z judovskimi koreninami, da nikakor ni pošast, sklene, da bo gradil na prepričanju tistih, ki se pridušajo, »da ni bilo vse slabo«.

Vermes je duhovit. Že totalno in premočrtno hitlerjansko rezoniranje, ki si ne pomišlja govoriti neposredno in brez političnega taktiziranja, predvsem pa ves čas uporablja vojno in mobilizacijsko metaforiko, je tozadevno produktivno. Kot je lucidna preslikava dveh časov, enega scaganega in brez perspektive, v drugega, ko je nastopil nekdo, ki so mu dolgo, predolgo verjeli, da ima vizijo in da je ta realna. Še bolj pa Vermesa zanima stanje sveta, v katerem se izgublja kritična refleksija, pač na račun zapovedane strpnosti; če je vse simulaker, potem je ironična ponovitev smešna za tiste, ki ironijo razumejo. Medtem ko ti zagovarjajo avtonomijo umetnosti in širijo meje, drugi seveda loščijo škornje, da bodo zakorakali, brez ironije. Spet je tukaj duhovito napisana knjiga, ki pri tem, da se vtihotapi v notranji svet norega diktatorja, razgalja tudi današnje stanje duha in medijev. Mešanica je vnetljiva, nepredvidljiva in nevarna, nas opozarja Vermes.