Boris Koprivnikar

»Vse prejšnje vlade so imele problem, ker so zahtevale znižanje plač z obljubo, da bo bolje, a potem ni bilo nič bolje. Zato se je zdaj zelo težko pogajati.«

Ko je bil Boris Koprivnikar predsednik skupnosti socialnih zavodov, ga je zelo razburil ukrep vlade Janeza Janše, s katerim je ta določila denarne kazni za direktorje javnih zavodov, ki bi imeli izgubo. »Volili smo ljudi, ki so nam obljubljali lepšo prihodnost, sedaj pa se nad nami izživljajo z nemogočimi političnimi akrobacijami in mazohizem Slovencev je v tem, da to mirno gledamo,« je zapisal leta 2012 v odprtem pismu. Od septembra je Koprivnikar minister za javno upravo in v tem času je zelo razburil sindikaliste, vzgojiteljice, kulturnike, knjižničarje in še koga. Zaveda se, da je po izkušnjah v zadnjih letih težko verjeti, da varčevanje prinaša kaj dobrega, vendar bi bilo po njegovem zelo preprosto, če bi vsi razumeli, da ne moremo porabiti več, kot zaslužimo, če bi sprejeli svoj del bremena in če bi vladne predloge obravnavali strokovno.

Ste vedeli, da boste morali, ko boste minister, tako varčevati?

V javnosti vlada občutek, da gre za neko izredno varčevanje, a v resnici zgolj ohranjamo varčevanje na približno enaki ravni kot doslej. Na začetku pogovora s sindikati smo predlagali triodstotno znižanje mase plač glede na letošnje leto, zdaj smo pri približno dveh odstotkih. To ni radikalno varčevanje, ampak ohranjanje tega, kar si lahko privoščimo.

Sindikati odgovarjajo, da so naredili ogromno že s tem, da so privolili v nadaljevanje varčevanja, za katero je bilo dogovorjeno, da se z letom 2015 končuje.

Razumem. Prilagajanje stroškov temu, kar si lahko privoščimo, je neprijetno početje, verjemite, da mi ni všeč. Ampak preprosto nam ne preostane drugega.

Bi se morali tega lotiti drugače? Konec oktobra ste sindikate označili za »nedržavotvorne«, pogajanja z njimi pa za »kontraproduktivna«.

Odnos med sindikalno in vladno stranjo me je presenetil. Vladna stran mora paziti na vsako besedo, na sindikalni strani pa kar tekmujejo v tem, kdo bo bolj kritičen do vlade, če se zelo milo izrazim. Razumeti moramo, da živimo v skupnem prostoru, da se napajamo iz skupnih sredstev. Ne gre za to, da bo vlada nekaj vzela ali dala, gre za to, da moramo družbeni proizvod razporediti tako, da bo lahko družba delovala naprej. Zelo smo se potrudili predstaviti finančni položaj, sindikalna stran pa je vse predloge zavrnila brez pogovora. Zato sem se tako odzval.

Odnos med sindikalno in vladno stranjo me je presenetil. Vlada mora paziti na vsako besedo, sindikati pa kar tekmujejo v tem, kateri bo bolj kritičen do vlade, če se zelo milo izrazim.

Ampak prepričani so, da naredijo ogromno že s tem, da privolijo v podaljšanje varčevanja.

Razumem, a moramo razumeti, da takih stroškov javnega sektorja, kakršni bi bili, če bi izpolnili vse kolektivne pogodbe, kot družba preprosto ne moremo plačati. To je neprijetno dejstvo. Pri domači gospodinjski logiki je to popolnoma razumljivo. Lahko čutim, da si zaslužim nov avtomobil, ampak če nimam denarja zanj, si ga ne morem kupiti.

Gospodinjstvo in država nista enaka. Ko gospodinjstva varčujejo, mora država zapravljati, da gospodarstvo deluje. Če bi čisto vsi varčevali, bi bila potrošnja preprosto manjša.

Vlaganja v investicije povečujemo za 20 odstotkov. Ampak če nam ne bi uspelo doseči dogovora s sindikati javnega sektorja, se lahko poslovimo od vlaganj. Gre za neko ravnotežje. Leta 2015 imamo razliko med prihodki in stroški 715 milijonov. Delno bomo to nadomestili z novimi davščinami, delno z varčevanjem v javnem sektorju, vendar ne samo pri plačah, ampak predvsem z boljšo organizacijo.

Niso pa drugi prihranki dovolj veliki, da ne bi bilo treba dodatno posegati v plače v javnem sektorju?

Tudi to bi se dalo.

Kako?

Tako, da uvedemo višje davščine ali da skrčimo delovanje države. Ampak če bi varčevali samo s tema ukrepoma, bi to pomenilo destabilizacijo države. Ukrepe moramo uravnotežiti. Lahko rečemo, da bomo vzeli bankam, zagnali gospodarstvo in optimizirali državno upravo. Verjemite, za to si zelo intenzivno prizadevamo. Težava je, da je pri teh ukrepih potreben čas, da začnejo delovati. Zmanjšujemo na primer stroške javnega naročanja – obratne dražbe že izvajamo, po 1. januarju pa bomo spremenili sistem javnega naročanja. Ampak rezultatov teh ukrepov 1. januarja še ne bo. Znižanje plač pa dejansko nastopi 1. januarja.

Se nam res tako mudi, da se mora poznati že 1. januarja?

Ne gre za to, da se nam mudi varčevati. Gre za to, da si ne moremo privoščiti povečanja stroškov. Trenutno sindikati predlagajo za 90 milijonov evrov višji strošek plač kot letos.

Zaradi sprostitve napredovanj?

In še drugih ukrepov, ki jih predlagajo. Prej so predlagali povečanje za 180 milijonov evrov. Z veseljem bi denar dali, ampak ga ni kje vzeti. To je čisto gospodinjska logika, čisto nič drugače ni.

Država mora delovati proticiklično, pravijo ekonomisti. Ko gospodinjstva in podjetja delujejo ciklično, torej zmanjšujejo izdatke, mora država izdatke povečevati.

Na neki način imamo srečo, da so prejšnja leta razmeroma slabo črpali evropska sredstva, zato jih lahko zdaj intenzivno vlagamo v razvoj. Ampak če povečamo stroške dela, bomo porabili vse, kar bi sicer država lahko vlagala. Zakaj je tako težko razumeti, da je proračun en sam? Če država vlaga, mora denar od nekod priti. Od kod?

Iz zadolževanja?

Zadolženi smo že za 30 milijard evrov in na leto plačamo milijardo 200 milijonov obresti. Pri ponovnem zadolževanju bi izgubili vso kredibilnost v Evropski uniji, ki ji je prejšnja vlada dala zavezo, da bo znižala javnofinančni primanjkljaj pod tri odstotke BDP.

Zdi se, da drugim državam uspeva prepričati EU, da jim da več prostora.

Katerim?

Franciji in Italiji.

Italija ima primanjkljaj pod tremi odstotki BDP, a ima velike težave z EU, ker povečuje zadolževanje. Francija je zelo zadolžena in ima pri pogajanjih z EU velike težave. In zakaj bi vedno iskali najslabši primer? Ja, lahko se še bolj zadolžimo, ampak če prekoračimo tri odstotke, ima EU vso možnost sprožiti tisti neugodni scenarij.

Kakšen je ta scenarij?

Da se umakne črpanje sredstev EU. Potem izgubimo vsa sredstva za investicije in posegi EU bodo veliko radikalnejši, kot so današnji. Dali so nam še eno leto, da sami uredimo makroekonomski položaj. Danes imamo neko zaupanje, da smo sposobni sami rešiti te težave.

Torej varčujemo zato, ker nam bo EU, če ne bomo varčevali, naložila, da moramo še bolj varčevati?

Ne. Varčevali bomo, da nam bo ostal denar za vlaganja. Da ne bomo še več denarja porabili za obresti, ki so popolnoma neproduktiven strošek. Kaj bi lahko naredili, če bi imeli vsako leto 1,2 milijarde evrov denarja za investicije? Zadnja leta smo se zadolževali izredno hitro, dolg je narasel z 10 na 30 milijard evrov.

Zadolževali smo se, da smo reševali banke.

Za banke smo dali štiri milijarde. Kje je preostalih 16 milijard? V preveliki porabi.

Oziroma v tem, da gospodarstvo ne deluje, kot je nekoč.

Tudi to je razlog. A če gospodarstvo obremenimo z novimi davščinami, ne moremo pričakovati zagona. Zato poskušamo uravnotežiti delitev bremena. Nove davščine, ki bodo uvedene leta 2015, je gospodarstvo zelo kritiziralo, pa vendar vztrajamo pri njih, ker je treba breme deliti. Deloma ga bo prevzelo gospodarstvo, glavnino bo pomenila reorganizacija javne uprave, deloma plače javnih uslužbencev.

Z veseljem bi dali denar, ampak ga ni kje vzeti. To je čisto gospodinjska logika, čisto nič ni drugače.

V čem ste drugačni od prejšnjih vlad?

V tem, da zelo intenzivno načrtujemo razvojne ukrepe. Poleg povečevanja vlaganj je pomembna reorganizacija državne uprave. Preden smo govorili o znižanju plač, smo predstavili serijo konkretnih in ovrednotenih ukrepov v informatiki v državni upravi, pri javnih naročil ter pri agencijah, skladih in zavodih, ki jih financira država. Vse prejšnje vlade so imele problem, ker so zahtevale znižanje plač z obljubo, da bo potem bolje, a ni bilo nič bolje. Zato se je zdaj zelo težko pogajati.

Pred tedni ste rekli, da ste pri agencijah, skladih in zavodih odkrili zanimive stvari. Kakšne?

Ugotavljamo velike neracionalnosti. Če jih želimo odpraviti, je treba spremeniti zakon, morda nekatere agencije priključiti nazaj k ministrstvom. To je daljši proces, za katerega je potrebno načrtovanje. Enako je pri informatiki, kjer ugotavljamo, da nam uhaja veliko sredstev. Da bi dosegli večjo racionalnost, smo zagnali projekt računalniškega oblaka, ki je kar dolgo stal v predalu. Državni organi dajo več kot pet milijonov evrov na mesec za najemnine za prostore. Tudi tukaj so velike neracionalnosti. Imamo že pripravljen selitveni načrt.

Ne bodo pa ti ukrepi delovali že 1. januarja?

Seveda ne. S tem bomo imeli štiri leta dovolj dela. Ampak že za prihodnje leto imamo konkretno izračunane učinke, na primer pri informatiki okoli osem milijonov evrov. Pozneje bomo imeli zaradi državnega računalniškega oblaka četrtino manjše stroške kot zdaj.

Govorili ste o racionalizaciji z združevanjem agencij, skladov in zavodov. Racionalizacija je bila argument tudi, ko se je leta 2013 ministrstvo za notranje zadeve združevalo z ministrstvom za javno upravo. Vaša vlada ju je ločila.

Tu ni bilo nobene racionalizacije, saj ti ministrstvi nimata nič skupnega. Združevanje in razdruževanje za oddelke in službe na teh ministrstvih ni prineslo nobenih sprememb.

Enako izkušnjo imajo nekateri javni zavodi, ki so bili nekoč združeni v večje zavode, pa so se potem razdružili, ker je združevanje prineslo več škode kot koristi. Vseeno zdaj želite zavode s 15 in manj zaposlenimi združiti v večje zavode.

Nočemo združevati kar počez. Ta ukrep smo umaknili, ker smo po preučitvi presodili, da učinki ne bi bili taki, kot bi jih pričakovali. Ko smo ukrep predlagali, smo s terena dobili celo vrsto pripomb in predlogov, saj so nekoč delovali številni zavodi, ki izvajajo različne dejavnosti, in to veliko učinkoviteje, kot delujejo danes. Tam, kjer je to smiselno, bomo iskali možnosti sinergij. Ta ukrep je treba izpeljati tam, kjer zavodi poslujejo neracionalno.

Rekli ste, da se od prejšnjih vlad razlikujete po tem, da ste se resno lotili razvoja. Tudi druge vlade so govorile o tem, nekatere veliko glasneje kot vaša. Kje je torej razlika?

Enkrat sem se pošalil, da obljubim, da ne bom pripravil nobene strategije, ampak bom izvajal tiste, ki so jih pripravili že drugi. Kritizirali so me, čeprav nisem mislil dobesedno. Seveda moramo strateško načrtovati, ampak dejstvo je, da smo v 60 dneh, kar smo tu, že zagnali tri velike projekte. Začeli smo delati.

Zakaj te strategije niso bile uresničene že prej?

Ko to vprašam sodelavce, mi navadno odgovorijo, da ni bilo politične volje. Ne vem sicer, kako si to razlagati, lahko pa povem, da sem postal minister, ker sem nezadovoljen s položajem, v katerem je naša država.

Če je pomanjkanje politične volje tako pomemben razlog za sedanji položaj, zakaj ste oktobra rekli sindikatom, da se morajo vprašati o odgovornosti?

Vsi se moramo to vprašati. Če državljani pogledamo stran, kadar se delajo nepravilnosti, smo soodgovorni. Če sindikati zavirajo ukrepe, ki bi lahko omogočili fleksibilnejše zaposlovanje v državni upravi in drugje, seveda nosijo del soodgovornosti. Če gospodarstvo samo čaka, da bo država pripravila gospodarski razvoj, je tudi soodgovorno. Danes pa v javnosti samo iščemo krivca. Kaj bo, če ga res najdemo? Bo kaj drugače?

Smo na ravni države dogovorjeni o tem, kaj moramo narediti?

Celovitega konsenza o strategiji države ni.

Se ni težko pogovarjati o poteh do cilja, če ne vemo, kam gremo?

Ta konsenz je seveda treba zagotoviti, ampak ne moremo reči, da ne bomo naredili nič, dokler konsenza ne bo. Če konsenza ni, to ne pomeni, da ne bomo razvijali dobrih projektov. Ampak pogosto se raje najde kakšen razlog, zakaj bomo še malo počakali.

Zadnja leta se je zgodilo veliko. Varčevalo se je v javnem sektorju, sprejeta je bila pokojninska reforma, reforma trga delovne sile, reforma socialne zakonodaje. Posledice so bile večidel slabe.

Nismo bili dovolj odločni. Nismo šli dovolj daleč. Reforme so bile preveč neznatne.

Tiste države EU, ki so šle zelo daleč, so v še slabšem položaju. V Grčiji, na Portugalskem, v Španiji … Tam ljudje trpijo.

Že, ampak one težav niso rešile same. Čakale so, da se bodo težave same rešile. Ko je prišla trojka, ni reševala države v interesu te države, ampak v interesu varovanja svojega kapitala. Tam so se zgodili radikalni rezi.

Se ni v Sloveniji dogajalo podobno, a brez neposrednega posega trojke? Ekonomist dr. Jože P. Damijan je to ponazoril s trditvijo, da smo pri varčevanju najzvestejša učenka Nemčije.

Smo zvesti učenec Nemčije. Nemčijo gledamo in ugotavljamo, da dela dobro. Nemčija je začela korenite reforme izvajati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Takrat so bile razmere drugačne.

Nemčija je začela reforme izvajati, ko je bila velika gospodarska rast.

Delovala je proticiklično.

Kaj pa smo mi delali do leta 2008, ko je bila velika gospodarska rast? Povečevali smo potrošnjo. Zato smo danes v izredno težavnem položaju. V času, ko ni velike gospodarske rasti, moramo iskati možnosti za razvoj, kar je precej teže kot v času velike gospodarske rasti.

Zdaj bi proticiklično delovanje pomenilo povečevanje izdatkov.

Ja. Od kod?

Verjetno iz zadolževanja.

Kar bi spet povečevalo stroške.

To bi bilo smiselno, če bi prinašalo koristi.

Že danes damo milijardo 200 milijonov evrov na leto za plačilo obresti na dolg. To so neproduktivna sredstva.

Koliko pa dajo druge države? Podobno, kajne?

Kakor katera. Še kar mislimo, da je to šala. Sprejeli smo nekatere zaveze v mednarodnem okolju. Če jih ignoriramo, bomo občutili posledice.

Ne da jih ignoriramo, pogajajmo se o njih.

Lahko. Bomo uspešni? Upate hazardirati s tem?

Zato pa imamo vlado.

Vlada ni neki organ, ki bo rešil vse težave, vlada samo koordinira dogajanje v družbi. Če bi imela čarobno palčko, bi bilo preprosto vladati.

Kmalu po začetku mandata ste predstavili več ukrepov za reorganizacijo dela v javnem sektorju, javnost pa vas je najprej spoznala kot ministra, ki napada sindikate. Zakaj?

Ker javnost vedno išče konflikt. Ponujamo rešitev, a ta javnosti ne zanima. Veliko se piše in govori o predlogih za lokalne skupnosti, toda čeprav smo predlagali 18 ukrepov, je bil v javnosti predstavljen zgolj tisti o združevanju javnih zavodov.

In pogosto je bil predstavljen, kot da gre za razpuščanje javnih zavodov.

Še danes se pogovarjamo o ukinjanju, čeprav, prvič, to nikdar ni bilo predlagano, in drugič, ta ukrep združevanja smo umaknili.

Izmed vaših predlogov za lokalne skupnosti je bil v javnosti kritiziran tudi predlog o spreminjanju normativov za vrtce.

Ta predlog je bil že dvakrat na mizi. Tudi sami smo to pregledali. Ugotovili smo, da bi šlo za korenit poseg v kakovost vrtcev, finančni učinki pa bi bili zanemarljivi.

Nismo tega vedeli že jeseni 2012, ko je ta ukrep predlagala Janševa vlada in smo šli skozi razpravo o njem?

Ja, in še bomo šli.

Zakaj?

Ker iščemo nove ukrepe, nove možnosti.

Za ta ukrep vemo, da je slab. Zakaj ga je bilo treba še enkrat proučiti?

Zakaj je slab?

Ker bi se zelo poslabšala kakovost dela v vrtcih.

Kdo je to ocenili?

Strokovnjaki za predšolsko vzgojo.

Kako to vemo? Smo to poskusili?

Če razdeliš vzgojiteljico na dva oddelka …

… in povečaš število pomočnic vzgojiteljic, ki bodo vodile strokovno delo …

Pomočnice vzgojiteljic so veliko manj usposobljene kot vzgojiteljice. Saj smo v Sloveniji z razlogom uvedli normativ, da mora imeti vzgojiteljica najmanj šesto stopnjo izobrazbe.

Nočem, da predloge ukrepov apriorno zavračamo kot nesprejemljive. Rad bi naredil korak več. Poglejmo dejstva, kako bi to delovalo v praksi. Združevanje zavodov je bilo apriorno zavrnjeno kot katastrofalno, čeprav številne občine že delajo tako in imajo dobre rezultate.

Tisti, ki so razmislili, so rekli, da bi se o tem ukrepu lahko pogovarjali. Ukrep v vrtcih pa so že leta 2012 odločno zavrnili vsi strokovnjaki za predšolsko vzgojo v Sloveniji.

Mnenje o tem ukrepu ni bilo nikdar enotno.

Potem je ta ukrep še živ?

Ne. Smo ga pa ponovno preverili. To je delovni predlog, ki smo ga zavrteli znotraj vlade, da ga preverimo. Ne upam nič več predlagati, ker se o predlogih ne pogovarjam s strokovnjaki, ampak z novinarji. Predlog zmanjšanja dodatka za stalnost v javnem sektorju je bil na primer predstavljen, kot da bodo vojaki in policisti zaradi tega pahnjeni v revščino. Naš osnovni predlog je bil, da dodatek za stalnost preoblikujemo v višje osnovne razporeditve. Tako bi bili mlajši na boljšem. In z leti bi imeli manjšo razliko med mladimi in starimi.

Ni tako utemeljevanje nevarno? V Sloveniji je medgeneracijski spor vse hujša težava, zato morda ni najbolje govoriti mladim, da se bo njihov položaj izboljšal, če bodo starejši privolili v poslabšanje svojega položaja.

Kaj pa je varno? Kaj pa naj rečemo? Naj pustimo vse tako, kot je?

Sindikati odgovarjajo, da če želite pomagati mladim, jim plačajte pripravništvo.

Od kod? Bomo dali manj za poplave in več za pripravništvo?

Pri poplavah smo pri neki drugi zadevi.

Ne, pri isti zadevi smo. Zadevi, ki se ji reče proračun.

Vse več del v državni upravi se oddaja zunanjim izvajalcem. Ta dela očitno potrebujemo in lahko bi jih začeli opravljati sami, če bomo ljudi prekvalificirali.

Smo pri problemu slabega upravljanja države. Vsa vlaganja, ki bi bila v preteklih letih potrebna za preprečevanje škode, ki jo povzročajo poplave, bi stala manj kot kritje stroškov, ki jih povzročajo poplave.

Ja, ukrepov za poplavno varnost ni bilo, zato jih bomo morali izpeljati v prihodnjih letih. Kje bomo dobili denar?

To morate vedeti vi.

Saj, iz državnega proračuna.

Zdi se, da imate trenutno proti EU zelo močan argument. Predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju samo omenite davčne oaze in privoliti mora v vse, kar mu predlagate.

Verjetno ne vi ne jaz nisva superstrokovnjaka za pogajanja z EU. Veste pa, da je poplavna varnost eden Junckerjevih projektov in da je bil ta predlog zelo pozitivno sprejet. Pogajamo se, da bi celovito urejanje poplavne varnosti vodili kot enega ključnih nacionalnih projektov.

Mislite, da lahko pripravite tak predlog varčevanja pri stroških dela v javnem sektorju, da bodo sindikati privolili vanj?

Prepričan sem, da se bomo dogovorili o nekem kompromisu. Skupaj bomo morali prevzeti odgovornost za racionalizacijo. Velik izziv za dogovore s sindikati je, kakšen plačni sistem si želimo. Ponudili smo jim, da se usedemo skupaj in se pogovorimo, kako lahko oblikujemo boljši plačni sistem.

Ni sprememba plačnega sistema zelo dolgotrajno delo?

In delo, ki ni nikdar končano. Želimo na primer premoščati medgeneracijsko razliko. Imamo dodatek za delovno dobo, dodatek za stalnost, imamo napredovanje, ki gre po letih, pa še jubilejne nagrade. Štirikrat si nagrajen samo zato, ker si starejši. Je to dejansko odraz dodane vrednosti, ki jo ustvarjaš? Vsi se bolj ali manj strinjamo, da je plačni sistem izjemno tog in izredno destimulativen. Nimamo elementov, da bi nagrajevali boljše in manj nagrajevali slabše, ampak smo vsi ujeti v uravnilovko. O tem se je treba pogovarjati, ne pa iti na ulice. Dobro vemo, da imamo v nekaterih delih javne uprave možnost racionalizacije.

To pomeni odpuščanje?

Ne, želimo oblikovati sistem, da bomo te ljudi prekvalificirali v tiste naloge, pri katerih jih potrebujemo.

Potem je treba vedeti, katere naloge so to.

Tako je. V državni upravi se je število uslužbencev v zadnjih letih zmanjšalo s 35 tisoč na 31 tisoč …

Ministrica za delo pravi, da počasi državna uprava ne bo mogla več delati, kar bi morala.

Tako je. Vse več del se oddaja zunanjim izvajalcem. Ta dela očitno potrebujemo in lahko bi jih začeli opravljati sami, če bomo ljudi prekvalificirali.

Govorili ste o nagrajevanju dobrega dela.

Treba je nagrajevati delo in ne delovno mesto.

Je res tako veliko slabega dela v javnem sektorju, da je treba to tako odločno omenjati?

Zakaj je to v javnem sektorju težava, če to odločno povemo, v zasebnem sektorju pa je to nekaj popolnoma sprejemljivega? Vsakemu delavcu plačujemo dodano vrednost, ki jo ustvari. Ustvariš pa jo z dobrim delom in s kakovostno organizacijo. Lahko se pretrgaš, a če je organizacija slaba, ne boš ustvaril dodane vrednosti. Zato se moramo neprestano spraševati, kako lahko spremenimo organizacijo, normative, pristojnosti, predpise …

Kje je meja te intenzifikacije dela?

Lahko gospodarstvenika vprašate, kdaj bo nehal razvijati podjetje? Kdaj bo nehal optimizirati stroške in vlagati v razvoj?

Ne, te meje ni.

To se nikdar ne konča. V gospodarstvu se vedno optimizirajo stroški, zmanjšujejo se stroški, izboljšuje se organizacija dela. Stalno se vlaga v nove produkte, v nov razvoj.

Meja ni niti blaginja ljudi.

Seveda je blaginja ljudi meja, ampak začeti moramo ustvarjati dodano vrednost, da bomo lahko plačali blaginjo ljudi. Težavo imamo, ker so stroški uslužbencev v BDP zrasli. Ne zato, ker jih je več ali ker delajo slabše, ampak ker se je BDP zmanjšal.

Se je BDP zmanjšal tudi zaradi varčevanja?

Ne vem.

Sindikati imajo drugače kot pri drugih vladah, s katerimi so se pogajali, nasproti vam dodaten argument – tega, da varčevanje ni prineslo izboljšanja.

Zato bomo povečali vložek v razvoj. Tukaj vidimo rešitev.