Lado Kralj: Če delaš omleto

+ + + +

Ko so internacionalnemu zahodnemu gostu v predvojni Sovjetski zvezi razkazovali blagodati komunističnega napredka in je bilo vse bolj ck ck, kljub deklariranemu presežku slabše kot na Zahodu, mu je gostitelj povedal pregovor, ki je dal tudi naslov Kraljevemu romanu: če delaš omleto, moraš pač razbiti kakšno jajce. Možak je rekel, da sicer vidi veliko razbitih jajc, to že, samo – kje je tu omleta?

Kralj si za model izbere realno osebo; Helena, hči pravnega in kulturnega zanesenjaka, po ekspresionistični prozi, v katero se ji vštuli mladostni ideal Kristus, čuti neustavljivo željo po socialističnem realizmu. Kakor si ga zamišlja od daleč, ljubav pa je pripravljena potrditi tudi s telesom, z odhodom v Sovjetsko zvezo. Po čudnih potih in še bolj čudnih dogodkih, ko v prestolnici ni kruha, pod znakom kruha pa čekisti pobirajo sovražnike revolucije po cestah in domovih in sovražnikov je vse več, kolikor bolj se krepi paranoidnost brkatega kremeljskega strička.

Po vrnitvi domov, s Stalinovo bisto in batjuško v srcu, kamor se je naselil po neustavljivem govoru ob svoji ponovni kandidaturi za šefa vsega, piše. Seveda socrealistični roman, ki ga Kozak v Sodobnosti zavrne kot naivnega, predvsem pa se po sporu s Kominformom za Heleno začnejo zasliševanja, očitanje misticizma, stalinizma, takšne običajne stvari iz življenja partije. Mož konča na Golem, ona na psihiatriji.

Pri Kralju smo že v kratkih zgodbah opazili navezavo na klimo, iz katere je vzniknil politični teater v času, ko je bil sam predvsem teatrolog in gledališki praktik. Po rudniku tem se roman Če delaš omleto navezuje recimo na Šeligovo Ano in prozna Molčanja ali Kiševo Grobnico, kot replika ponarodelega, da revolucija žre svoje otroke. Vendar je bolj dokumentaren, stvaren. Ravno zato nam ponudi dovolj natančen in stvaren vpogled v literarno sceno; Kralj je nedvomno tisti, ki živahno dogajanje med vojnama najbolje pozna, pred nami vznikajo liki z literarne scene, srečujejo se v gostilnah, priče smo Kosovelovemu škandalu in tudi nekaj klofutanjem in zmerjanjem, literarnemu nalivanju in natančnemu popisu scene in zastavonoš.

Hkrati je dekonstrukcija utopije in zdrsov proti totalitarnosti danes, ko je utopija mrtev konj, seveda anahronizem, zato nastopi posmehljivost, tudi humor, predvsem v karakterizaciji, v blagih pretiravanjih in karikiranjih, kar omogoča distanca. Ker se Heleni prikazuje onstranstvo v več oblikah, ne samo kot grad v oblaku (diktature proletariata), roman dobi skrivnostno in fantastično razsežnost, ki malo potegne na Mojstra in Margareto. Okretno, z vsem rešpektom do zgodovine druženja in razhajanja literatov.