Branimir Štrukelj

»Sindikati smo bili preveč kooperativni«

V torek dopoldne generalni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije ter predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije Branimir Štrukelj ni deloval prav nič zmagoslavno, čeprav so sindikati in vlada večer prej podpisali dogovor, ki so ga mediji označili za popolno Štrukljevo zmago. Vlada je res skoraj v celoti privolila v zadnji sindikalni predlog, a to so bila še ena pogajanja, kjer so sindikati izborili zgolj zmanjšanje vladnih načrtov za krčenje sredstev. Štrukelj je intervju izkoristil, da je predlagal razpravo o smiselnosti socialnega partnerstva in delovanja sindikatov. Je čas za razredni boj?

Dogovor z vlado ste dosegli v ponedeljek zvečer, in ko je bil minister za javno upravo Boris Koprivnikar tisti večer gost na Odmevih, mu je voditelj Slavko Bobovnik rekel, da sindikati verjetno odpirajo šampanjce. Ste jih res?

Ne, šampanjcev nismo odpirali, ker za to ni bilo časa. V sindikatu vzgoje in izobraževanja bo o dogovoru, ki je bil dosežen na ravni pogajalcev, glasovalo vseh 37.800 članov, in šele če bo večina za, bo dogovor potrjen.

Pričakujete težave pri tem?

Ne, saj smo v celoti izpolnili tisto, kar so nam naložili na začetku pogajanj, torej da ne sprejemamo dodatnih obremenitev, ob tem pa smo dosegli tudi sprostitev napredovanj v nazive in plačne razrede, ki so izjemno pomembna zlasti za mlade strokovnjake.

Prvi članek v Slovenskih novicah je imel naslov »Konec je: Štrukelj povozil Cerarja«, prvi komentar v Financah pa »Kot bi se Cerarjevi delali norca«.

Gre za povsem nereflektirana stališča, s katerimi še vedno vztrajajo pri prepričanju, da lahko krize zapustimo z dodatnim zaostrovanjem ter zniževanjem plač in delovnih razmer. Vztrajanje pri tej neoliberalni histeriji varčevanja je v neskladju z racionalnim in zdaj tudi že večinskim prepričanjem. V resnici se za tem skrivajo čisto specifični interesi, povezani na primer s privatizacijo. Od tu izvira tudi diskreditacija sindikatov, s katero se je v zadnjih tednih izvajal pritisk.

Kako smo prišli do tega, da je javni sektor, ki naj bi bil ustvarjalec skupnega dobrega, obravnavan kot odvečen? Tudi v zadnjih tednih se je o njem govorilo kot o nečem, kar je pač treba krčiti, vprašanje je bilo zgolj, koliko krčenja boste dovolili sindikati.

Demonizacija javnega sektorja je vrh dosegla z izjavo Janeza Janše leta 2012, ko je rekel, da univerzitetni profesorji delajo samo šest ur na teden. Izrazito veliko k temu pogledu prispeva gospodarska zbornica, ki se sistematično ukvarja s tem konfliktom. S prepričevanjem ljudi, da je javni sektor parazitski del prebivalstva, ki samo jemlje in ničesar ne daje, se seveda skuša odvrniti pogled od iskanja pomembnih razlogov za stanje, v katerem smo. Med letoma 2004 in 2008 ni gospodarska zbornica ali kakšna podobna organizacija prav nikoli opozorila, da je treba biti previden pri takratnem obsednem zadolževanju. So bili pa številni pozivi k dodatnemu spodbujanju, zniževanju stroškov dela, zniževanju obremenitev kapitala. In danes ni nobene refleksije.

Ali je smiselno, da se v času, ko se moramo odpovedovati socialni državi in se plače znižujejo, še gremo socialno partnerstvo? Je bolje, da gremo v konflikt?

Danes se odgovornost nalaga javnemu sektorju, ker naj bi bil nesposoben, da bi se spoprijel s situacijo, v kateri si tako velikega javnega sektorja ne moremo privoščiti.

V Sloveniji je število zaposlenih v javnem sektorju pod povprečjem v EU, a oni bi še zmanjševali. In vse naj bi delovalo enako ali še boljše kot zdaj. Kot da gre za čarovnijo.

Boris Koprivnikar je na kritike, da ste ga sindikati porazili, odgovoril, da ste tudi vi popustili. Vlada je res na začetku hotela privarčevati sto milijonov evrov več, a ne nazadnje bo v prihodnjem letu za 350 milijonov evrov varčevanja pri plačah v javnem sektorju.

V dogovoru s prejšnjo premierko Alenko Bratušek smo izrecno zapisali, da se s koncem leta 2014 varčevanje neha in da se plače vrnejo na prejšnjo raven. Ko smo to predstavili zdajšnjim vladnim pogajalcem, so odgovorili, da to nič ne šteje, da je samoumevno. Za nobeno vlado ni več nič nenavadnega, če laže in če sprejetih dogovorov ne jemlje resno. Naša privolitev v podaljšanje varčevalnih ukrepov je bila nekakšno odgovorno dejanje, storjeno morda celo v zanikanju naših interesov, ki jih je na začetku pogajanj minister opisal z žaljivkami. Ko nas je opisal kot nedržavotvorne, je zadevo za vlado bolj ali manj zavozil. Zdaj se čudi in pravi, da vlada ne sme nič reči, mi pa lahko karkoli. Tisto, kar je vlada rekla, ni res, kar smo mi rekli, pa je, na primer, da so pooblaščeni bruseljski kurirji.

Vendar razumete, zakaj se izidi pogajanj interpretirajo kot zmaga sindikatov? Vlada je še nekaj dni pred dogovorom odločno vztrajala, da zaradi stanja javnih financ ne more popuščati.

Napoved protesta pred vlado je imela izjemen vpliv na pogajanja, bistveno večji, kot je videti od zunaj. Takšna fizična manifestacija bi bila izrazita nezaupnica tej vladi. Menim, da so presodili, da ne morejo iti prek tega, kar smo rekli, da je še sprejemljivo. Poznejše komentarje v medijih pa razumem kot poskus, da bi sporočili vladi, da niso zadovoljni s kompromisi, v katere je privolila.

Ti komentarji so tudi kritika sindikatov oziroma javnega sektorja. Ob njih so se znova pojavile trditve, da se ne zmorete soočiti z realnim stanjem javnih financ, ter primerjave med tem, kako je bil v krizi prizadet zasebni in kako javni sektor.

Očitki, da sindikati niso kooperativni, so pavšalni in ne zdržijo resne analize. Po moji presoji smo bili še preveč kooperativni. Pristajali smo na tako imenovano postopno popuščanje, ki je privedlo tudi do kritičnih odzivov članstva. V času krize smo zašli v sindikalni ekonomizem, v zastopanje ozko artikuliranih interesov glede plač posameznih skupin, ki na neki način sprevrženo povzema neoliberalno logiko boja vseh proti vsem. V javnem sektorju se to najbolj jasno kaže v nastajanju poklicnih sindikatov, ki se osredotočajo na zelo majhen problem, torej plače zdravnikov, carinikov, kogarkoli. Slepi pa so za celotno sliko, torej da se praktično razpušča socialna država in da se kriza rešuje na račun zniževanja plač vseh delavcev, tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Ozek ekonomističen pogled je preprečil, da bi se lahko artikulirali na nekem razrednem stališču in bi skupaj, zasebni in javni sektor, šli v konfrontacijo, da bi obranili socialno državo. Namesto tega smo se šli neko neproduktivno socialno partnerstvo, ki je v času krize postalo vprašljivo. Moramo se vprašati, ali je smiselno, da se v času, ko se moramo odpovedovati socialni državi in se plače znižujejo, še gremo socialno partnerstvo. Je bolje, da gremo v konflikt in rečemo, da ne odstopamo in da se bomo borili za vsako ped socialne države? Smo na odločilni točki v slovenskem sindikalizmu.

Torej ste kritični do delovanja sindikatov?

Nedvomno. Ustaviti je treba proces sindikalne fragmentacije in odpreti resno razpravo o združevanju, povezovanju sindikatov. Mislim tudi na sindikalne centrale, pri čemer verjetno v strateškem smislu os teče prek zveze svobodnih sindikatov kot zadnje velike koncentracije delavstva v zasebnem sektorju ter prek konfederacije sindikatov javnega sektorja, ki ji je uspelo ohraniti koncentracijo delavcev v javnem sektorju. Skozi povezovanje in skozi razpravo, ki mora biti povsem odprta, je mogoče premostiti ta navidezni konflikt med delavci v javnem in zasebnem sektorju, ki ga ustvarjajo zlasti lastniki kapitala in politika in si s tem omogočajo obvladovanje enih in drugih delavcev. Med nami ni bistvene razlike. Vsi smo izkoriščani, vsi imamo v krizi manj, vsem se je vzelo. Vsem je skupna nujnost spopada za socialno državo.

Se drugi sindikalni voditelji strinjajo z vami? Ste se o tem pogovarjali?

Ne. Razpravo odpiram s tem intervjujem. Številni se z menoj ne strinjajo. Imamo sindikalno centralo, ki v zadnjem času sistematično podpira poklicne sindikate, katerih članstvo se oblikuje iz drobcev, ki se trgajo od obstoječih sindikatov. Vse se dogaja znotraj enega bazena, ki se hkrati še zmanjšuje. Od leta 2003 do 2013 se je sindikaliziranost zaposlenih v Sloveniji prepolovila s 44 na 22 odstotkov. To je strahotno in s tem se moramo spoprijeti. Profesor Miroslav Stanojević opozarja, da sedanja pot vodi v popoln razpust moči in vpliva sindikatov v naši državi. Če samega sebe drobiš od znotraj, na koncu izgubiš tisto, kar je bistveno, torej solidarnost. To se dogaja. Če se le da, moramo to preprečiti in izbrati pot združevanja in povezovanja na ključnih točkah.

Ta pot bo zelo zahtevna.

Res je. Vodila bo skozi številne konflikte. Tukaj se pojavljajo zelo osebni, drobni interesi. Ampak to moramo preseči in nekako postaviti pogoje za nastanek skupne fronte, takšne, kot je bila leta 2005 ob nasprotovanju uvedbi enotne davčne stopnje. Takrat je prišlo do popolne združitve sindikalnega gibanja v Sloveniji na razredni poziciji, mi proti njim, delavci proti kapitalu. To je bilo tudi nakazano leta 2012, ko so bile na Kongresnem trgu v Ljubljani velike demonstracije za ohranitev socialne države. Takrat so se prvič povezali sindikati in civilna družba, saj so nastopili sindikati, predstavniki kulture, različnih združenj. To je bila pomembna točka artikulacije spopada za socialno državo, izraz prepričanja, da poti, ki jih je izbrala politika za izhod iz krize, koristijo izključno lastnikom kapitala in bogatih. Med krizo so se razlike med bogatimi in revnimi v naši državi povečale. Res smo imeli ob tem konflikte, a vprašati se moramo, ali ni šlo zadnjih pet let za postopno in stalno popuščanje. Lahko pogledamo spremembo zakona o delovnih razmerjih, plače v javnem sektorju in še kaj. V devetdesetih letih je bilo v socialnem partnerstvu enakovredno razmerje, bila so soglasja, ob katerih je vsak vsaj nekaj dobil. Te »win-win« situacije ni več. Ves čas se umikamo. Je še smiselno vztrajati v socialnem partnerstvu ali pa se je smiselno postaviti v pozicijo spopada?

Napovedujete boj? Politizacijo sindikatov?

Ne gre za politizacijo sindikatov, ampak za vprašanje, katera strategija je v tem trenutku najustreznejša. Socialno partnerstvo je po drugi svetovni vojni v Evropi nastalo zaradi izogibanja konfliktu z delavstvom. Takrat je bilo delavsko gibanje izredno močno in kapital je moral dajati koncesije. V tem trenutku delavska stran zgolj izgublja, zato je treba razmisliti o drugačnih strategijah. Drugačna strategija je, da se postavimo na pozicijo, da se bomo borili za vsak kos socialne države posebej. To bi bil povsem drug pristop. V času krize se je zgodilo, da po dolgem obdobju pridobivanja pravic sindikati nismo bili ustrezno organizirani za razmere, ko je bilo treba pridobljeno braniti. S tem postopnim popuščanjem smo izgubljali tudi članstvo. Načeloma evropski sindikati, spet se naslanjam na Stanojeviča, delujejo v trikotniku treh strategij. Ena je ekonomistična, ki je omejena zgolj na plače, in ta v Sloveniji zdaj prevladuje. Druga strategija je socialno partnerstvo, kjer na neki način sindikati vplivajo na politične odločitve. Izraz tega je v Sloveniji ekonomsko-socialno svet, kjer se premlevajo zakoni in pridobivajo neke koncesije. Tretja strategija je razredna pozicija, kjer se sindikati zavzemajo za interes delavk in delavcev in so pripravljeni iti v konflikte, v stavke.

Naše stališče, da na dodatna znižanja ne pristajamo, je sporočilo, da varčevanje ne deluje, hkrati pa samorefleksija, ker smo sodelovali pri tem.

Ali napovedujete manj iskanja konsenzov?

Saj konsenza ni. Konsenz je zgolj fikcija. Socialni dialog je v Sloveniji postal fikcija. Že deset let se lahko sprašujemo, ali imamo enakopraven socialni dialog, ki bi koristi prinašal vsem. Vidim, da ena stran, delavska, zgolj izgublja.

Je problem v tem, da je vlada stopila na stran delodajalcev?

Vprašanje, kaj zastopa vlada, je eno ključnih. Ne samo v Sloveniji, ampak v celotni Evropi. Vlada bi morala v političnih procesih oblikovati skupno dobro, tisto, kar je dobro za vse oziroma vsaj za večino. Tega države zadnjih trideset let ne delajo več, ampak so postale orodje interesov kapitala. Natančno na tej točki bi morali tako politika, če je progresivna, kot tudi sindikati iztrgati državo nazaj ter jo postaviti v to njeno primarno funkcijo. Pri nas pa je vlada v nekih trenutkih videti kot pooblaščen bruseljski izterjevalec. To ni pretiravanje. Minister za finance Dušan Mramor je rekel, da potrebujemo politiko rasti plač, ker bo to dobro za državo, za državljanke in državljane, ker bodo poganjali zagon gospodarstva, ampak da si tega ne moremo privoščiti, ker Bruselj od nas zahteva, da varčujemo. To je absurdno.

Ali obžalujete, da ste doslej pristajali na varčevanje? Bi morali ostreje nastopiti proti zakonu o uravnoteženju javnih financ, proti spremembi socialne zakonodaje …?

Varčevanje se ponavlja že pet let, izboljšalo pa se ni nič. Razumen človek v taki situaciji odneha. Naše stališče, da na dodatna znižanja ne pristajamo, je sporočilo, da varčevanje ne deluje, hkrati pa samorefleksija, ker smo sodelovali pri tem. Pri Zujfu smo v nekaterih točkah izrazito preveč popustili. Smo pa dosegli, da je parlament tik pred zdajci umaknil več kot štirideset členov, tiste, ki so povečevali normative v šolstvu. Ti predlogi so bili popolna norost. Zanimivo je, da je sedanja vlada poskušala podobno, saj je takratna Janševa vlada izhajala iz ideoloških ciljev. Drugje v Evropi so izobraževanje izpuščali iz varčevalnih ukrepov ali pa so sredstva zanj celo povečevali. Pri nas so predlagali 15-odstotno znižanje plač in hkrati spremembo normativov, ki bi pomenili, da bi delo v šolstvu izgubilo več tisoč ljudi. Cilj je bil, da se v javnem šolstvu znižajo plače in poslabšajo delovne razmere, kar bi na koncu vodilo v prednost zasebnih šol pred javnimi in v povečevanje neenakosti. Boj proti temu je bil zelo pomemben. Podobno je bilo v času prve Janševe vlade. Naš sindikat se čuti kot prvi stražar, ki skrbi, da se v Sloveniji ohranja model javnega šolstva.

V zameno za umik teh sprememb normativov ste privolili v sedemodstotno znižanje plač. Je bila to napaka?

Takrat druge možnosti ni bilo. Sindikati iz drugih držav so me kritizirali, da ni dopustno pristati na znižanja plač, vendar niso poznali tukajšnjega stanja. Izbrati med znižanjem plač in odpuščanjem je najzahtevnejša odločitev. To ni bil samo spopad za naša delovna mesta, šlo je za ohranitev kakovostnega javnega šolstva in imeli smo veliko podporo staršev. Žrtev, na katero smo morali pristati, je bila znižanje plač. V tem je mogoče videti nekaj mazohizma, a po drugi strani je to velik dokaz, da so pavšalne in demonizirajoče trditve o sindikatih fikcija, ustvarjena, da se nam jemlje kredibilnost.

Če bi bili sindikati takšni, kot si jih vi želite, bi znižanje plač preprečili?

Če bi bili sindikati taki, kot bi bilo dobro, da bi bili, bi v tistem trenutku prišlo do splošnega spopada, do generalne stavke, ki bi se dejansko postavila v obrambo takratnih pozicij. Te energije seveda ni bilo. Bila pa je v veliki meri osredotočena na ohranitev teh elementov glede izobraževanja.

Bi to, da bi bili sindikati, takšni, kot bi bilo dobro, da bi bili, pomenilo tudi, da bi šli protestirat na primer proti zniževanju socialnih transferjev?

Nedvomno so bistveni vsi elementi socialne države in vse je treba braniti. Seveda je vprašanje, ali je to v okviru današnjega dekadentnega kapitalizma sploh mogoče, a že sam spopad za elemente socialne države bo razpiral in luknjal tudi sam sistem. Prepričan sem sicer, da bi bilo skrajno depresivno, če je kapitalizem največ, kar je človeštvo sposobno spraviti iz sebe, ko organizira svoje medsebojne odnose. Potomci naše vrste umirajo od lakote. Uničujemo prostor, kjer živimo. Prepričan sem, da je človeško družbo možno in nujno organizirati na solidarnejši, pravičnejši način, ki ne bo ogrožal planeta. Če tega ne bomo našli, bodo neenakosti, ki jih beležimo, vodile ali v razredni konflikt ali v nove diktature.

Zdi se, da procesi, ki znižujejo standarde ljudi, potekajo mimo sindikatov. Na primer prekarizacija ali outsourcing v javnem sektorju. Po drugi strani pa OECD očita Sloveniji, da dopušča sindikatom tolikšno moč, da ovirajo suverenost legitimno izvoljenih vlad.

Slovenskim sindikatom je treba priznati, da smo nedvomno tisti, ki smo preprečili večje socialne razlike med državljani in državljankami. Razmeroma majhna neenakost ni slabost, kot vidijo neoliberalci, ampak prednost za prihodnji razvoj, ker povečuje kohezivnost v družbi. Ampak absolutno priznam, da je problem prekarnih delavcev eden ključnih problemov, ki jih sindikati v tem trenutku ne znamo ustrezno rešiti. Ne znamo jih aktivirati tako, da bi lahko nastopili v skupnem boju za boljše delovne razmere. Ne znamo postaviti politik, ki bi delovale v tej smeri. Cilj je seveda jasen, torej da prekarnosti ne bi imeli. Na drugih strani pa je nekoliko upravičen tudi očitek, da se borimo zgolj za delavce, ki imajo redna delovna razmerja, kar pomeni, da poglabljamo razlike. To je problem, ki ga je treba rešiti. Ta trenutek nimam pravega odgovora. Vem pa, da je treba kar najhitreje prekarne delavce aktivirati in jih vključiti v spopad za to, da bodo prispevali, da bodo skupaj z drugimi dosegli, da se prekarnost začne zmanjševati.

Konflikt ne narašča samo med zasebnim in javnim sektorjem, vedno večji je med mladimi in starejšimi, predvsem zato, ker prekarnost mlade bolj prizadene. Imajo sindikati moč, da bi jih ljudje prepoznali kot tiste, ki lahko zagovarjajo njihove interese?

To je vprašanje, na katero si ne upam odgovoriti pritrdilno. Poznam kritična stališča mladih, ki v sindikatih ne vidijo orodja, s katerim bi lahko izboljševali svoj položaj. Če mladi ne vstopajo v sindikate, pomeni, da bomo hitro v težavah.

Mladi tudi nikjer drugje ne vidijo tega orodja.

Ja, ta problem imajo po vsem svetu.

Želel sem reči, da ne samo, da mladi orodja ne vidijo v sindikatih, ampak ga ne vidijo niti v katerikoli drugi organizaciji.

Tudi to drži. Ampak sindikati smo poklicani, da znamo to artikulirati. Je cel niz prizadevanj, predvsem kolegov iz Zveze svobodnih sindikatov, ampak za zdaj prave rešitve ni. Človek, ki je pol leta v neki službi in predvideva, da bo že čez šest mesecev drugje, se seveda ne bo vključil v sindikat. Organiziranost prekarnih delavcev mora biti drugačna, ne na lokacijah, kjer delajo, prijemi morajo biti drugačni. To je ta trenutek eden največjih problemov, ki jih imajo sindikati.

Cilj je, da prekarnosti ne bi imeli. Vendar je nekoliko upravičen očitek, da se borimo zgolj za delavce v rednih delovnih razmerjih, kar pomeni, da poglabljamo razlike.

Je nasprotovanje privatizaciji aktualen zgled za to, kako si želite, da bi sindikati delovali?

To je eden od dobrih elementov v zadnjem času. Proteste proti privatizaciji sta podprli obe strani, zasebni in javni sektor. V tem smo prepoznali problem delovnih mest, kar pa je izrazito skupen problem. Verjetno smo privatizacijo v tisti prvi fazi jemali nekoliko preveč lahkotno, na tej točki pa je seveda vprašanje, koliko imamo moči, da bi dejansko vplivali in posegli v te postopke. Sem nekoliko bolj optimističen kot nekateri drugi, kajti nasprotovanje razprodaji je med ljudmi izjemno veliko, in to je treba izkoristiti. Treba je problematizirati same interese, ki so tukaj prisotni, predvsem kompradorsko elito v Sloveniji, ki prodajo spodbuja. Razkritih je bilo že toliko konfliktov interesov, da je dovolj razlogov za ustavitev nekaterih prodaj. In ni naključje, da so se v medijih pojavile diskreditacije sindikatov v času, ko smo se postavili proti privatizaciji.

Predvsem se v takih trenutkih začnejo objavljati podatki o višini plač sindikalnih voditeljev. Kot bi mediji želeli ljudem sporočiti, da zaradi višine plače niste njihov predstavnik.

Ja, kot da živimo neko drugo življenje. Mislim, da je ta pogrom, ki igra na pritlehna čustva, motiviran tudi s predpostavko, da so naše plače del javnih sredstev in smo nekakšni vojni dobičkarji, ki potem delamo stvari izključno iz osebnega interesa. Mi smo plačani iz zasebnih sredstev, ki jih zberejo naši člani in članice prostovoljno s članarino. Mojo plačo določa glavni odbor in jo lahko kadarkoli spremeni. Dobim 2200 evrov neto na mesec, kar je zelo dobra plača za sicer trdo in zahtevno delo. Ne moti me, če novinarji to sprašujejo, ampak naj potem še povedo, kolikšno plačo ima njihov direktor.

Kako mislite, da se bodo na vaš predlog preoblikovanja sindikalnega delovanja odzvali vlada in delodajalci?

Verjetno me bodo postavili nekam blizu Pol Pota. Pred kratkim smo prevedli knjižico »Finska v vrhu znanja 2030«, v kateri je med temeljnimi nalogami, ki jo imajo osnovne šole na Finskem, navedena krepitev struktur socialne države. Če v Sloveniji rečeš kaj takega, si verjetno že blizu Pol Pota in Rdečih Kmerov. Pri nas ni treba veliko, da obveljaš za radikalca. Rečeš nekaj resnega o neoliberalizmu ali pa da imamo zgolj nominalno levico, in je dovolj. Stvari so izrazito napačno postavljene in žal v teh podalpskih dolinah veter premalokrat pihne skozi.