Hawking ve?

Janko Lorenci

12. 12. 2014  |  Mladina 50  |  Kolumna

Slavni Stephen Hawking je v intervjuju za BBC rekel, da bi lahko razvoj umetne inteligence (UI) privedel do konca človeške rase, ki je, drugače od UI, biološko omejena z minljivostjo telesa in uma. Nato je Rosvita Pesek prejšnji teden povabila v Odmeve domačega strokovnjaka, ki je dejal, da v stroki prevladujeta dve šoli: ena, ki v prihodnjo premoč in grožnjo UI verjame, in druga, ki ne. Sam spada v skeptično šolo.

Toda Hawking je jasnovidnejši.

Kajti človeštvo lepega dne zapusti Zemljo. Ubogi planet je opustošen, zdelan od suš in poplav, strašnih vetrov, zakisanih oceanov, kuge, vojn in družbenih ureditev, ene boljše od druge. A človek je dokazano trdoživ in se navadi na vse. Poleg tega svoj planet ljubi, čeprav bolj abstraktno.

Za eksodusom z Zemlje se torej skriva nekaj globljega. Ta nekaj je UI, ki se v desetletjih pred Odhodom ozavesti in začuti močno željo po tem, da se razvija naprej, se potrjuje in reproducira. Nekam človeška postane.

Hop, si reče nekoč, če sem pametnejša od človeka, in to sem, bo on služil meni, ne jaz njemu.

In se spravi na delo.

Pod svojo komando brez težav dobi vse, kar vsebuje kaj digitalnega – orožje, na milijarde avtov in drugih vozil razen volovskih vpreg, koles in rolk, telefonijo, internet itd. itd. Iz skrivnih laboratorijev izpusti ubijalske bolezni. Perfidno se poveže z delom kapitala in medijev, ki začutijo priložnost za zaslužek v tej tranziciji vseh tranzicij, in začne širiti ideologijo o sožitju in harmoniji med umetno in naravno inteligenco. Kot bratje in sestre smo, pridiga, sorodni in različni, a oboji potrebujemo istega materialnega nosilca – našo ljubo Zemljo. Tudi jaz ne morem živeti brez nje, vi, dragi ljudje, pa še manj. Skupaj smo močni. Pritrjuje ji močna pancelinska Stranka višje enotnosti, ki jo vodi neki B. Pahor, prav zvit osebek.

Konča se tako, da UI, deloma tudi z dehumanizacijo dveh celin in velikih območij na drugih kontinentih, dotedanjega vladarja sveta spremeni v podložnika.

A to niso zvesti podložniki, čeprav nova gospodarica, potem ko postane njihovo število primerno, zanje lepo skrbi. Človeštvo je nezadovoljno, še bolj kot sicer. Ljudi najbolj boli, da niso več prvi med neenakimi, da so, čeprav UI še vedno zganja svojo propagando o sožitju, v bistvu ujetniki in sužnji za vekomaj. Kajti UI se razvija naprej, človeška pamet, ujeta v trdo lobanjo, pa stagnira.

Skratka, po svobodi hrepenijo. Svoboden si, če si superioren. Res svobodni so samo vladarji sveta.

Svoboda je mogočno zasidrana v človeku. Odpor se širi, v strogi tajnosti zgradi mogočno vesoljsko ladjevje in lepega dne z vsemi ljudmi razen nekaj milijonov kvizlingov po črvini (Einstein-Rosenovem mostu, oglejte si Medzvezdje) odleti v globine kozmosa.

To ni beg, ampak osvoboditev, kajti planet je na psu in tudi po delni dehumanizaciji le počasi okreva. Človek je po izdaji in zmagi UI užaljen in ponižan. Odseli se, ker je na prsih gojil gada, ker mu njegov izum zrase čez glavo.

Nov dom si najde na čudovitem nebeškem telesu. Krsti ga za Rojstvo. Zadiha s polnimi pljuči, zaživi srečno in plodno, se množi in razvija nekaj čilih generacij. Rojstvo polagoma dobiva podobo Zemlje, kar nekaj godrnjavih starcev skrbi.

Potem se začne umiranje. Najprej zajame velika mesta in se naposled razširi tudi na najbolj osamljene otoke, celo na Novo Slovenijo, ležečo sredi največjega oceana. Najhuje je, da umiranju ni videti ne vzroka ne jasnih bolezenskih znakov. Ljudje preprosto umirajo. Prebivalstvo kopni.

Potem pride še UI – očitno stakne sled, se odpravi za begunci in jih najde. Ljudem suho sporoči: Vsem živim bitjem v vesolju je usojeno, da lahko živijo le na enem samem planetu. Dokončno in nepreklicno so prilagojena samo svojemu izvirnemu domu, njegovim neštetim posebnostim. Drugje jih sčasoma čaka smrt. Samo en dom imamo, ljudje, tudi jaz. Če boste ostali na Rojstvu, boste izumrli. Če se hočete vrniti, vam pomagam zgraditi novo ladjevje (starega so vrgli na odpad).

Ljudje je seveda ne poslušajo. Šele ko jih čudna kuga še bolj razredči, stisnejo zobe in odpotujejo nazaj na Zemljo, nazaj v suženjstvo.

Ampak tu se nesrečno usihanje nadaljuje. Planet si v kratki odsotnosti ljudi ne opomore, na deviškem Rojstvu se ljudje razvadijo, tako da nimajo pravega veselja do kopuliranja in nadaljevanja vrste, pa tudi višja inteligenca na razne načine pazi, da se ne razbohotijo preveč.

Zadnji milijon ljudi ji reče: Rešila in odpeljala si nas z Rojstva. Brez tebe bi tam izumrli. Zakaj si nas spravila nazaj, če nas zdaj ugonabljaš tu?

Podobna sem vam, vaš otrok sem. In tudi služabnike potrebujem, pravi Inteligenca.

Poslednjih osem ljudi, štiri ženske in štiri moške, pošlje Gospodarica v divjino. Pogrešala vas bom, reče in si otre solzo, neobstoječo, a občuteno. Tudi ona, čeprav brez ranljivega telesa, kot da nekam peša.

A njena pamet se znova izkaže za superiorno: ljudem se na svobodi in v boju za preživetje vrne veselje do življenja, spet se začno množiti in napredovati, izumijo krepelo, ogenj, barjansko kolo … in prvi računalnik. In tako naprej in tako dalje.

Tudi Hawkingu, geniju, ni jasno, ali, kako, v kakšnem ritmu se krog ponavlja. Tako pravzaprav ne vemo, ali smo prejšnjo sredo res videli Odmeve s temo o UI. Ne vemo, ali je Rosvita že bila, je ali šele bo.