Utopljeni na poti v nebesa

Janko Lorenci

19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Kolumna

To je eno grših dejstev iztekajočega se leta: med begom od doma, pri poskusih vdora v evropska nebesa, se je v Sredozemskem morju, za Evropejce počitniškem raju, utopilo 3400 ljudi, beguncev, migrantov, kandidatov za bivanje med nami. Priseljevanje je pogosto kruta stvar, polna dilem.

Pritisk migracij je močan, a v primerjavi s prihodnostjo ta čas morda še nedolžen. Tu sta najprej revščina in beg pred njo v obljubljene kraje. Tu so naravne katastrofe, ki praviloma najbolj prizadenejo slabo razvite. Tu so avtohtone (državljanske) vojne in vojaške intervencije ameriškega tipa, ki položaj v glavnem poslabšajo. Še bolj bo selitve pospeševalo slabšanje okolja. Napovedi slikajo cele armade podnebnih beguncev (največ jih bo po predvidevanjih v Aziji). Zahod je tesno povezan z dogajanjem v tretjem svetu in nemški klimatolog H. J. Schellnhuber je provokativno predlagal, da bi morala vsaka država sprejeti podnebne begunce sorazmerno s svojim onesnaževanjem.

Osnovni tok preseljevanja ostaja stalen in enosmeren: od revnejših območij k bogatejšim, od nevarnejših k varnejšim. Vsako leto se prek državnih meja preseli množica ljudi – deloma s privolitvijo sprejemnih držav (potrebe po delovni sili, nepriznana potreba po demografskih infuzijah, humanitarnost), deloma proti njihovi volji, saj mej ni mogoče hermetično zapreti.

Vendar so dovolj zatesnjene, da je priseljevanje na Zahod za zdaj bolj ali manj pod nadzorom, asimilacijske težave pa za silo obvladljive. Povsod se dviga okoli tega velik hrup. Na tem valu čustev zlasti v sedanji krizi jahajo populistične in skrajno desne, vedno bolj pa tudi sredinske stranke. Ne politika ne večina prebivalstva zaradi tega nimata slabe vesti.

Priseljevanje je dobrodošlo pri iskanju in ustvarjanju sovražnikov, notranjih in zunanjih. Če je denimo v Evropi zunanji svet (Rusija, islamski svet, Afrika kot celina nevarnih bolezni) trajno slikan v črnih barvah, se laže zapiraš priseljevanju, laže si trd in neusmiljen. Po koncu hladne vojne je veliki komunistični satan razpadel na množico majhnih, trenutno sta v ospredju predvsem dva: Rusija in islam. Hkrati se navzven obrnjeno sovraštvo prenaša na notranje sovražnike, priseljence – sovrag je že med nami. Ne samo populistom in skrajnežem, tudi kapitalu ustreza, da se priseljenci slikajo kot notranji sovražnik, ki domačemu prebivalstvu odjeda kruh – tako je pozornost odvrnjena od njegovega zajedavstva, socialna in razredna problematika pa stopita vsaj malo v ozadje.

Revni in na mnoge druge načine ogroženi tretji svet je potreben pomoči in Zahod mu je dolžan pomagati – ker vleče iz manj razvitih koristi, ker jim je napravil veliko krivic (kolonializem) in ker to zahteva osnovna humanost. K tej pomoči spada tudi dolžnost sprejemati priseljence, ki so doma v stiski. Hkrati je jasno, da priseljevanje ne more biti neomejeno, saj bi povzročilo prevelike kulturne, identitetne, ekonomske težave in konflikte. Sledile bi velikanske ksenofobne reakcije domačih prebivalstev in dramatična politična pregrupiranja v korist skrajne desnice. Končni rezultat bi bil popolna zapora mej.

Omejitve so torej potrebne. Kakšne, kolikšne? Meje je težko določiti, vendar lahko razvite države očitno brez hudih težav prenesejo, da je vsaj desetina celotnega prebivalstva priseljena in se sčasoma bolj ali manj integrira. To kaže tudi slovenska izkušnja.

Rešitve so težavne. Na najnižji ravni lahko govorimo o bolj človeškem ravnanju z begunci, nediskriminaciji enkrat priseljenih in povečanju razvojne pomoči vsaj na raven dokumentov ZN. Strateško bi pozitiven zasuk prineslo boljše ravnanje z okoljem (manj podnebnih beguncev), opuščanje agresivne geopolitike (izvažanje vojn in intervencij) in manj vsiljevanja surovega neokapitalizma – zdaj že tudi OECD pravi, da večja enakost pospešuje razvoj.

Osnovni cilj je razvojno izenačevanje sveta. Težavnost tega početja postane očitna, če vidimo, s kakšnimi težavami se preliva že bogastvo znotraj posameznih držav (glej Maribor), kjer so vsi rojaki, kjer obstaja skupna identiteta, skupna zgodovina itd. Tudi v EU se z večanjem notranjih razlik ovire za svoboden pretok ljudi naglo višajo. Človeštvo je seveda še rahlejša tvorba; kot eno nastopi samo v filmih o invazijah nezemljanov. Njegovi različni deli so med seboj bolj ali manj ravnodušni, če si pridejo preblizu, pa se utegnejo celo sovražiti.

Čeprav se globalizacija Zahodu po malem že vrača kot bumerang, se bo nadaljevala. To pomeni, da se bodo bede, nevarnosti in napetosti z enega konca sveta še naprej selile na vse druge konce (bolezni, segrevanje ozračja, demografski pritiski). Zahod je sicer kar učinkovito zagrajen, toda če na veliko izvažaš, hočeš nočeš tudi uvažaš – celo tisto, česar nočeš.

To pomeni, da ne samo moralni dolg, ampak tudi lastne koristi razviti Zahod silijo k blaženju stisk drugje. Egoizem nam narekuje vsaj nekaj »globalne empatije«. Najočitneje je to pri okolju – vsi dihamo isti zrak.

A prevzgoja Zahoda bo počasen proces. Dokler bo svetu vladal surovi kapitalizem in dokler bo planet tako različno razvit, ne more biti preloma. Ključ do sprememb je doma predvsem na Zahodu, v njegovih izsiljenih notranjih spremembah. Od neoliberalnega kapitalizma ne moremo pričakovati večje občutljivosti za stiske sveta, če zažira celo lastna prebivalstva. Tudi to je razlog za njegovo odpravo.