Charli XCX: Sucker

+ + +

Charli XCX je bil najprej zgolj spletni messenger vzdevek. Ker se Charlotte Emma Aitchison ni domislila drugega imena, je letos z njim osvojila vrhove domačih britanskih in ameriških lestvic. A ni bilo vse tako preprosto. Charli so najprej trepljali po rami kritiki; ti so njen pravi, (tehnično gledano sicer drugi) prvenec True Romance povečini precej hvalili, odzivi občinstva pa so bili bolj mlačni. Njen prvi prvenec 14 ni nikoli zares izšel. Snemala ga je, ko je imela štirinajst let, kmalu zatem pa posneto glasbo zasovražila. Album se je tako znašel na odpadu, je pa vseeno pomenil prve korake, ki so mlado pevko pripeljali do nastopanja na ilegalnih rejvih. Ko je bila še mladoletna.

Do širših množic je tako Charlotte pririnila šele pred kratkim, pri dvaindvajsetih sicer še zmeraj mlada. Najprej je napisala komad, ki ga je potem populariziral švedski dvojec Icona Pop, letos pa zadela terno s skoraj čisto svojim hitom Fancy, ki ga je posnela v navezi z Iggy Azaelo. Da se je le pripela v kolesja industrije, dokazuje tudi to, da so jo angažirali za pisanje glasbe za nove podvige pevk Gwen Stefani in Rihanne.

Če dodamo, da je singel Boom Clap, ki je napovedal novi album, zajahal vrhove lestvic, je jasno, da je bil Sucker nekako obsojen na uspeh. To se je takoj ob izidu tudi zgodilo. Mlada pevka je nanovačila različne producente in glasbenike: frontmana skupine Weezer Riversa Couma, Rostama Batmanglija iz benda Vampire Weekend, celo Ariela Pinka in nekaj »top of the pops« producentov.

Azealia Banks in FKA Twigs, dve drugi pevki izmed tistih redkih, ki so letos izstopale iz pop ponudbe, sta (sicer povsem različno) stavili na elektronski in klubski zvok, Charli XCX pa je vložek položila na kitare. Sucker je nesporen, zvočno »šaren« pop projekt, a četica producentov se je držala skrivnega dogovora, da bo rockerski podton tisti, ki bo zlepil album v celoto. S kančkom sodobnega indie in kančkom retro new wave pridiha. Med glavnimi vplivi pri nastajanju plošče je pevka naštela skupine The Hives, Weezer in Ramones. Prav to je pripeljalo do nesmiselne, za lase privlečene oznake »punk pop«. Res je, slišimo nekaj načrtne distorzije in pevkino samozavestno in jebivetrsko, celo z eksplicitnimi besedili začinjeno vpitje. A povezave s precej drugačno, »naredi-sam« odpadniško punkersko pozo dlje od tega ne sežejo.

Sucker je indie rockersko amplificiran pop s kar nekaj stadionsko himničnimi trenutki in v nebo štrlečimi sredinci. Je površen, a dobrodošel izraz emancipacije »Moč dekletom!«, ki prepriča veliko bolj in pove veliko več kot Beyoncéjine parole. In skupaj ga ne držijo kitare, ampak Charli XCX s svojo prepričljivo pozo in občasno domiselnimi besedili. Izšel je čisto ob koncu leta, pa je že na lestvicah najprepričljivejših albumov 2014 raznih širokoustnih medijev.