Andrej E. Skubic: Samo pridi domov

+ + + +

Vsak angel je strašen

Andrej E. Skubic pošlje junake na misijo, na fantastični rob realnega, saj to pisavo zaznamuje razcep, razpoka v realnosti, tam pa pride na dan svašta; enkrat popolnoma nekontrolirana dejanja, drugič se ’osvobodi’ gon teritorialnosti, kakršnega poznamo iz kmečke povesti, potem se spet srečamo z izbruhom srhljivega in neimenljivega. Proza se napaja iz razlik med tem, kako se vidijo protagonisti te proze od znotraj, in tistim, kar se zdi drugim – ki večinoma ne sodijo med ’normalne’. Tega ni, samo proza se je tokrat osredotočila okoli drugih in pustila njim, da nastopijo s svojo veliko zgodbo, da predstavijo svojo norost. Ta oziroma prekoračenje slej ko prej pride, Skubic jih pošlje čez, protagonisti stojijo na robu brezna in poslušajo glas, ki jim ukazuje, naj že enkrat storijo tisti nujni korak naprej.

V zadnjem romanu Samo pridi domov gre za prozno zapeljevanje: Leon Berden, odvetnik, se nam zazdi utelešena pravičnost. Razkrije nečedne posle enega od tajkunov. Glasno pove, da je njegova stranka poskušala prevarati stanovalce in po rušenju objekta zgraditi kompleks glamuroznih poslovnih prostorov, ne da bi stanovalcem priskrbela nadomestne, obljubljene. Odvetnik postane kar naenkrat medijska zvezda, velja za pravičnika in poštenjaka, recimo na način kot bančna uslužbenka, ki je razkrila Tuđmanove. Res ga tožijo zaradi izrabe zaupanja klienta, vendar jo dobro odnese. Postopno in po korakih se razkriva njegova druga plat, izpostavljanje za ponižane in razžaljene je pridobitniško, vse postaja precej hazardersko: divji tempo in medijska pozornost in napetosti omogočajo Berdenu permanentno vzdraženost in pri zadovoljitvi potrebe po tej ga ne ustavijo nikakršna etična prekoračenja.

Skubic se uspešno poigrava z našim pričakovanjem. Tisti, ki se postavi nasproti moči in kapitalu in politiki, tako rekoč upornik z razlogom, ki je očiščenje družbe, se izkaže za premetenega, koristoljubnega, predvsem pa je akutno do konca neodgovoren, do sebe in bližnjih. Bolj kot za norčevski pogum gre za koristoljubje, ki se skriva za krinko poštenja in pravičnosti.

Tudi po stilu Skubica na daleč prepoznamo, ne samo po znižani in veristični govorici, ki se oddaljuje od knjižne norme, še pomenljivejši so drobni miselni lupingi protagonista, nelogičnosti, prikrivanja, celo pred sabo, vse to pa subtilno sugerira prikrito plat značajev. Roman podaja mnenje o družbi, vendar ni enostransko angažiran, bolj nas mami z enigmatičnostjo.