Katarina Čas

»Ne vem, če sem ravno vizualni simbol filma, je pa bil ta kostum zagotovo lepa metafora pohlepa«

Je v Sloveniji sploh kdo, ki v zadnjem letu ni naletel na podobo svetlolaske, oblečene le v modre kopalke in polepljene s šopi dolarskih bankovcev? Njen nastop v Volku z Wall Streeta, enem najvidnejših filmov iztekajočega se leta, ki ga je režiral sloviti Martin Scorsese in v katerem je v glavni vlogi nastopil nič manj sloviti Leonardo DiCaprio, je bil bomba. Pa kaj, če je bila vloga majhna. Filmski kritiki se strinjajo, da je bila ena ključnih. Marca bo premiero doživel njen drugi hollywoodski film, komična drama Danny Collins, kjer igra glavno vlogo Al Pacino, ona pa je njegova zaročenka. Za seboj pa ima še številne druge uspešno opravljene avdicije, med drugim tudi za vloge v treh nadaljevankah televizije BBC. Ob vsem tem ne preseneča, da so slovenski uporabniki iskalnika Google.si pogosteje kot njeno ime letos iskali le še imeni Luke Mesca in Violete Bulc. A že prej je bila eden naših najprepoznavnejših televizijskih obrazov. Vodila je številne oddaje, nastopala je tudi v nadaljevankah in občasno v kakšnem filmu. Šele odločitev, da poskusi na tujem, pa ji je dala pravi zagon tudi kot igralki. Za zdaj sicer predvsem na tujem in bolj redko doma. Je pa doma ravnokar dočakala svoj prvi pravi gledališki projekt.

Čisto malo še manjka do božiča, ko bo minilo natanko leto dni od slovesne premiere filma Volk z Wall Streeta v New Yorku. Smo vam sploh pustili, da bi ta dogodek že pozabili?

(Smeh) Tudi če me ne bi spraševali po njem, se ga bom verjetno še dolgo spominjala. Premiera in intervjuji so precej naporna zadeva. A še veliko vznemirljivejši zame je proces dela oziroma vse, kar se dogaja, preden se film sploh ’rodi’. Od povabila na avdicijo in razčlembe lika do tega, da izveš, da si avdicijo naredil, potovanj, srečanj z ekipo, novih poznanstev in potem končno snemanja. Vsega tega se spomnim bistveno pogosteje kot rdeče preproge, čeprav je seveda tudi ta del paketa.

Tudi za domače občinstvo je bilo to nekaj novega. Slovenskih igralcev v hollywoodski filmski produkciji skoraj ni. Aljaža Tepino smo videli v zadnjem filmu o Batmanu, vas pa je izbral Scorsese in potem še Pacino ...

... no, pa denimo Alenka Kraigher je zelo dejavna na newyorških odrih, nastopala je z Willemom Dafoejem, pa Tjaša Ferme in Larisa Drekonja, ki, kolikor mi je znano, tudi živita v Ameriki. Pa Željko Ivanek, če si ga lahko malo lastimo, čeprav mislim, da se je samo rodil v Sloveniji, pa nekateri statisti in tako dalje. In bogve, koliko drugih še poskuša srečo ali celo uspešno dela na pomembnih hollywoodskih pozicijah za kamero. Domače občinstvo pa je od vsega tega deležno točno toliko, kolikor o tem poročajo mediji oziroma če mediji iz tega vlečejo zgodbe. Občinstvo se potem odzove temu primerno. Pri Volku je bil obisk v kinematografih menda izjemen.

Kako sploh pride do tega, da prebivalka neznatne Slovenije pristane v filmu, ki pozneje prejme pet nominacij za oskarja?

Neke preverjene, empirično dokazane formule seveda ni. Najbrž. Nekateri pravijo, da gre za srečo, spet drugi, da gre za skupek nekih stvari, okoliščin. Včasih ustvarjalci enostavno iščejo nekoga, ki je videti tako kot ti, nekoga, ki tekst interpretira na točno takšen način, kot si je zamislil režiser, drugič iščejo nekoga, ki je sposoben v vlogo vnesti še kaj svojega, je kreativen ... Ogromno dejavnikov se mora poklopiti, da izberejo ravno tebe. In včasih imaš res občutek, da gre za loterijo. Občutek, ko si ravno ti tisti, ki so ga izbrali med mnogimi, pa je neverjeten in pri meni ga vedno spremlja tudi občutek hvaležnosti. Pa četudi gre za manjše, stranske vloge … Za vsako, tudi najmanjšo vlogo namreč potekajo avdicije, kjer sodeluje ogromno igralcev. Vest, da si avdicijo opravil uspešno, nikakor ne pride vsak dan.

Volk je imel zvezdniško ekipo in aktualno tematiko, saj nam je med drugim razložil, zakaj je prišlo do zadnje svetovne finančne krize. Ste pričakovali, da bo postal tolikšen hit, da ga bodo tako pozitivno sprejeli kritiki in gledalci?

Ko sodeluješ na avdicijah, ti pogosto ne razkrijejo pravega naslova projekta, ker ne želijo, da bi se prehitro izvedelo, kaj se snema. V tem primeru pa sem že ob prvi avdiciji po elektronski pošti dobila celoten scenarij. Prebrala sem ga takoj, v enem šusu. Prvi draft scenarija je bil še precej daljši od finalne verzije. Takoj sem pomislila: kako nor film bo to! Divji. Jasno je bilo, da bo dvignil veliko prahu. Vseeno pa me je presenetilo, da se prah ni polegel vse leto. Volk je bil kontroverzen, angažiran film. Nekateri pretirani krepostneži pa so v njem kljub vsemu videli le moralno sporne ekscese. Drogiranje, popivanje, goloto ...

Lahko bi se pogovarjala o čemerkoli, jaz pa sem rekla, pa vprašaj me, ali sem iz Slovenije ali Slovaške, da bi imel Scorsese pozneje v montaži opomnik, kaj smo se dogovorili.

Film je v resnici totalna kritika kapitalističnega sistema.

Ja, res je. Ampak filme doživljamo tudi subjektivno. In če umetnost, še zlasti to velja za film, sproži številne diskusije, se mi zdi, da je njeno poslanstvo upravičeno. Film je namreč tudi medij, mediji pa so vplivni. Volka sama niti pod razno nisem videla kot promocijo drog in razsipnega življenja, ampak kritiko tega.

Podobnih očitkov kot film ste bili deležni tudi sami. Nekateri, ki so samo brali senzacionalistične naslove, so bili prepričani, da imate v filmu le golo sceno.

Jah, to se pač prodaja oziroma to povečuje število klikov na internetu. Seveda ni res, da imam v filmu le to sceno.

Ne samo to, vaša vloga, ki je sicer majhna, je ena ključnih. Ne Scorsese, ne DiCaprio, ne McConaughey – vizualni simbol tega filma je Katarina Čas, polepljena z dolarskimi bankovci.

Ne vem, če sem ravno vizualni simbol filma, je pa bil ta kostum zagotovo lepa metafora pohlepa. Mislim pa, da je podoba Chantalle, oblepljene z dolarji, ostala v spominu, ker je bila v vseh napovednikih.

Kot je v svoji filmski recenziji ugotovil naš Marcel Štefančič, jr., je vaša vloga v tem filmu celo ključ do Scorsesejeve filozofije: Čas = denar. Oziroma čas = denar.

(Smeh) Mogoče bi si morala priimek spremeniti v CASH ... Mi je pa všeč Marcelova filozofija, zabavno jo je izpeljal.

Vaš nastop je bil usoden še zaradi nečesa: veliki Scorsese je po pogovoru z vami malce spremenil scenarij in vašemu liku, v osnovi Švicarki, dodal slovenske korenine. In ne samo to, v filmu lahko prav slišimo, kako rečete, da niste iz Slovaške, ampak iz Slovenije. Nazadnje pa vidimo celo slovensko zastavo. Je bilo res tako preprosto?

S Scorsesejem sva se spoznala nekaj dni pred snemanjem, in čeprav sem bila precej nervozna, se je takoj, ko sem vstopila v njegovo prikolico, vzpostavila neka toplina. Tako zelo normalen je bil. Debatirala sva o scenariju in moji vlogi in tako sem med drugim povedala, od kod prihajam. Pozneje, ko smo imeli vaje in sem si želela, da bi bil moj lik čim bolj pristno robat, sem zaklela po »naše«. In to mu je bilo všeč. Tako je povsem spontano prišlo do pobude, da bi to postalo del mojega lika. In povezava pije vodo, v Švici dejansko živi veliko gastarbajterjev iz naših krajev. Tako je moj lik dobil slovenske korenine.

Konkretna scena, kjer me Jean Dujardin vpraša, ali sem iz Slovaške ali Slovenije, bi morala biti po prvotnih načrtih brez zvoka oziroma bi moral biti zvok prekrit z DiCaprievo naracijo. Zato tema najinega pogovora ni bila vnaprej določena in Dujardin me je vprašal, o čem bi se pogovarjala. Lahko bi se o čemerkoli, jaz pa sem rekla, pa vprašaj me, ali sem iz Slovenije ali Slovaške, in sicer zato, da bi imel Scorsese pozneje v montaži opomnik, da smo dogovorjeni, da ima moj lik slovenske korenine, ne slovaških. Sem očiten ’control freak’, a ne? (Smeh) Ampak vse kaže, da mu je bila scena všeč, saj je ta del pogovora pustil v filmu.

Zgodba s slovensko zastavo na jahti pa je bila sprva tudi zame misterij. Šele februarja, ko sem bila v Los Angelesu na predoskarjevski zabavi Volka iz Wall Streeta in sem se tam pogovarjala z DiCapriem, mi je povedal, da sta se z Martyjem pozneje sama odločila, da povrh vsega v film vključita še slovensko zastavo. Kot kaže, jima je bila »Slovenia« prav fora. Bolj kot »Slovakia«. (Smeh)

Mi pa še danes kdaj, čeprav je od Atlantisa minilo že osemnajst let, rečejo, o, ti si tista blondinka iz Atlantisa. Zadnjič mi je to rekel neki ljubljanski taksist.

To je eden večjih prispevkov k dvigovanju prepoznavnosti Slovenije. Se vam je kdo zahvalil zanj?

Mnogi so se res. Sicer pa je pozitivna posledica zgolj to, da tisti, ki so doslej vedeli le za Slovakio, zdaj morda vedo, da obstaja tudi Slovenia.

Zdaj čakate na svojo drugo hollywoodsko premiero. V Dannyju Collinsu vas bomo videli ob priznanem igralcu Alu Pacinu. Vlogo njegove zaročenke, ki je večja od tiste v Volku, čeprav je še vedno stranska, ste v zadnjem, finalnem izboru speljali dvema domačinkama. Je to dosežek?

Mislim, da je. Že zato, ker sem že večkrat izgubila kakšno vlogo zaradi domačink. (Smeh) Šele kasneje sem izvedela, da sta bili Američanki. Je pa res, da pri Sophie, ki jo igram, v scenariju ni določeno, od kod prihaja. Pri Volku je bilo pomembno, da je bejba Švicarka, zaradi povezave s švicarskimi bankami, pri filmu Danny Collins pa narodnost lika ni pomembna. In očitno sem Sophie odigrala tako, kot so si jo zamislili. Ker igram Pacinovo zaročenko, iz mojih oči seveda ni smelo priti niti malo negotovosti ali strahu. Punca se svojega zaročenca ne boji, mar ne? Prizor sem želela odigrati čim bolj sproščeno, kot da sem z nekom, ki ga že dolgo poznam.

Kako bi se odzvali, če bi se takrat obnašali kot oboževalka?

Ne vem, bom na premieri preizkusila to tehniko. (Smeh) Mislim, da bi dobila velik minus. Če se že na avdiciji treseš, kako boš s tem človekom snemal? Saj si vedno malce nervozen, a če si pripravljen na vlogo, če obvladaš besedilo, daš to na stran. Verjetno pa sem bila tako sproščena tudi, ker je bil to že tretji krog. Najprej sem poslala videoposnetek in so takoj odreagirali in me povabili še na Skype avdicijo z režiserjem, po nekaj dneh pa je že prišel klic, če lahko priletim v Los Angeles na tretji – zadnji krog avdicije, tokrat v živo s Pacinom. To ti daje samozavest, da lik razvijaš v pravo smer. V tretje sem poskusila z istim receptom. Očitno je bil pravi.

Je bila izkušnja pri teh dveh filmih zelo drugačna od tiste pri vašem prvem tujem filmu Policist (The Guard), ki uradno velja za neodvisni film in je leta 2011 tudi premiero dočakal na festivalu neodvisnega filma v Sundanceu?

Čutiti je bilo evropski vpliv, a ker sta v filmu igrala Brendan Gleeson in Don Cheadle, je bil zame že to totalni Hollywood. Policist je nedvomno moj najpomembnejši film. Ne le, ker je moj prvi tuji film, zaradi njega sem dobila agenta in potem se je zgodilo vse, kar se je. Z režiserjem Johnom Michaelom McDonaghom in njegovo ženo smo še vedno v stikih. Morda smo se tako zbližali tudi zato, ker je bil tudi za Johna to prvi celovečerec in smo skupaj rasli. Pa še črni humor nam je vsem blizu.

Gotovo pa so bile vse te izkušnje drugačne od tistih doma. Za začetek, filmskih vlog pri nas za zdaj niti niste dobivali in prav zato ste začeli iskati možnosti na tujem.

Ja, v Sloveniji sem posnela več nadaljevank kot filmov. Sicer sem prvi film, to je bil televizijski film Peklenski načrt, posnela že pri trinajstih, in to skupaj z Majdo Potokar, Daretom Valičem, Gojcem, Vesno Jevnikar, Mirando Zaharija ... Potem pa je bilo le še nekaj poskusov. V petek zvečer je bil totalna gverila. Takrat sem imela dvajset let. V Hitu poletja je šlo bolj za ’cameo appearance’. V kratkem filmu Jana Šuligoja Kekec, tri dni pred poroko pa sem bila Mojca in res me veseli, da je film predlani osvojil vesno za najboljši študijski film. Že tri leta nastaja tudi celovečerni psihološki triler Predraga Rajčića - Perice Odcep, kjer so glavni liki poleg mene še Tina Vrbnjak, Ula Furlan in Nina Ivanišin. Komaj že čakam ta film. Odcep je sicer delovni naslov in se bo zagotovo še spremenil, ampak to je popolnoma »no budget« in entuziastični projekt vseh udeleženih. Mislim, da je zdaj dokončanega okoli 70 odstotkov filma, in če smo že tako daleč, bomo vztrajali do konca.

Drugače pa drži, poleg tega filma sem v zadnjih letih doma dobila le dve ponudbi. Vlogo v nadaljevanki Življenja Tomaža Kajzerja scenarista in režiserja Petra Bratuše, ki je za ta projekt prav zdaj prejel gong ustvarjalnosti. In zdaj še priložnost v gledališču, saj naju je Urša Alič skupaj z Ano Marijo Mitič angažirala za predstavo v Špas teatru.

Jasno nam je, da s predstavo ne bomo odpravili nesmislov naše družbe, a upam, da bomo vsaj malo pripomogli k temu.

Zakaj vlog ni več? Ker je naša filmska produkcija izjemno majhna, ker niste AGRFT-jevka? Diplomo iz filma vseeno imate, a z ekonomske fakultete.

Produkcije filmov ali igranih televizijskih vsebin je malo, odličnih slovenskih igralcev pa veliko.

Vseeno vas številni kolegi igralci tudi spodbujajo. Ko ste pred leti kolebali, ali bi sprejeli eno glavnih vlog v telenoveli Strasti, ki se je je zaradi specifičnega žanra držal slabšalni prizvok, so vam svetovali, da jo zgrabite, saj si boste tako nabrali igralsko kilometrino.

Ta nasvet so mi dali Sebastijan Cavazza, Uroš Fürst, Nataša Barbara Gračner ... In imeli so prav. Ob tej nadaljevanki sem se naučila ogromno. V telenoveli so emocije zelo potencirane, a prav tam sem lahko izražala cel razpon emocij. Jokali smo, se prepirali. Bila pa je tudi totalen dril. Gotovo sem imela zaradi te izkušnje na avdiciji za film Policist večjo samozavest. Drugače pa so bile Strasti ... no, na nekaj scen sem ponosna, a že tista papirnata scenografija in televizijska luč sta naredila tak kalup, da nisi mogel zmagati. Saj razumem, zakaj so hoteli narediti telenovelo. Na Hrvaškem štancajo nove in nove in ljudje jih gledajo. Tudi sama sem nastopila v eni, v Pod sretnom zvijezdom. A to je utečena mašinerija. Vedo, kako snemati in kako peljati zgodbo. Pri nas ni uspelo.

Zanimivo je, da so vas prav kritizirane Strasti potem izstrelile v tujino. Zgodbo poznamo: ko so nadaljevanko predčasno umaknili s sporeda, ste Barbari Predin potarnali, da v Sloveniji ni dovolj igralskih delavnic, ona pa je predlagala, da se v Ljubljani udeležite delavnice kasting direktorice Nancy Bishop. In ta si vas je zapomnila, vas povabila na avdicijo za Malickovo Drevo življenja (Tree of Life), in čeprav je vloga pripadla Jessici Chastain, ste pozneje prav zaradi te izkušnje dobili vlogo v Policistu ... Kdaj razmišljate, kaj bi bilo, če bi bilo? Če bi dobili tisto vlogo?

Mega bi bilo. (Smeh). Seveda razmišljaš o vsem tem. A očitno še nisem bila pripravljena na takšno vlogo. Predvsem pa takrat nisem imela dovolj samozavesti. Ko je bilo za menoj nekaj uspešno opravljenih avdicij, je zrasla tudi ta. Je pa dobro, da začneš z majhnimi vlogami in postopoma napreduješ. Pa tudi zavrnitev ne smeš jemati osebno. Če ti rečejo ne, to še ne pomeni, da si bil zanič. Včasih potrebujejo le nekoga, ki je videti malce bolj zloben ali pa je deset centimetrov višji. Ali pa ima newyorški naglas. Ker če si to želimo priznati ali ne, praktično vsi igralci s tega področja imamo naglas. Imamo pa zato toliko več možnosti, kadar iščejo igralce z evropskim akcentom.

O vaju z Radetom Šerbedžijo so pri Drevesu življenja menda razmišljali ravno kot o morebitni vzhodnoevropski igralski alternaciji. Vlogi sta potem dobila Američana, Chastainova in Brad Pitt.

Nisem popolnoma prepričana, da je bilo tako, a brala sem intervju s Šerbedžijo, kjer je rekel, da se je z Malickom dogovarjal za Drevo življenja. Na tej avdiciji sem se prebila med najboljših deset. To je vse, kar zagotovo vem. Sicer pa je Jessica fantastična, zelo mi je všeč. Pacino mi je povedal, da je prav on tisti, ki jo je odkril. Pripravljal je predstavo Saloma, iz katere je potem naredil igrani film in dokumentarec, in na avdicijo je prišla neka rdečelaska in tako razturila, da mu je čeljust padla dol. Po tistem se je zelo zavzel zanjo, ona pa se mu v intervjujih vedno zahvali za pomoč.

Bi za vas lahko rekli, da vas je »odkril« ples? S plesno skupino Mojce Horvat ste prepotovali Evropo, bili ste evropski prvaki, prav ples vam je prinesel prve nastope v oglasih in filmu, vse to pa vam je odprlo vrata na televizijo ...

Pred kamero sem čisto prvič stala že pri izraznem plesu. To je bila tudi moja prva izkušnja z igro, saj smo morali s plesom izraziti neko zgodbico. Drugače pa sem pri Horvatovi plesala jazz balet in s številnimi nastopi usvojila odrsko prezenco, naučila sem se spopadati s tremo, biti sproščena pred množico ljudi.

Zadnjih nekaj let vodite Aritmijo, edino televizijsko oddajo, ki predstavlja glasbenike z bolj alternativnega ustvarjalnega pola. Ti so medijsko izjemno slabo podprti, pa toliko kakovostnih ustvarjalcev imamo. Zakaj je tako?

O tem sva se ravno pogovarjali s Severo Gjurin, ki ima tako lep glas, da bi si zaslužila, da jo izvozimo v tujino, in ugotovili sva, da niti tisti, ki to sceno predstavljamo, zaradi omejitev žal ne moremo pokazati vsega. Aritmija je glasbeno-informativna oddaja, ki gledalce izobražuje, kaj se je zgodilo, kaj se bo in kakšne so novosti. Potrebovali pa bi vsaj še eno televizijsko oddajo, kjer bi se lahko bolj poglobljeno ukvarjali z ustvarjalci. A takšne oddaje žal ni. Prišli smo do situacije, ko se tudi ustvarjalci, ki so zelo komercialni in so del mainstreama, na televiziji nimajo kje pokazati. Kaj šele alter scena.

Če bi lahko izbirala, bi bil Pravi detektiv na prvem mestu. Če bodo slučajno v tretji sezoni iskali Vzhodnoevropejko, se bom obvezno udeležila avdicije.

Že prva televizijska oddaja, ki ste jo vodili, je bila glasbena. To je bil zloglasni Atlantis. Zloglasni zato, ker vas je po eni strani izstrelil, po drugi pa je tudi škodil vaši javni podobi, saj je obe voditeljici, poleg vas še Oriano Girotto, tržil kot »lepi mladi blondinki«.

Oboje drži. Ta oddaja je prišla v pravem času, v času televizijskih postaj MTV in Viva, ko internet še ni bil vseprisoten, primerljive oddaje, ki bi vrtela videospote hitov, pa doma nismo imeli. Sama sem imela sicer težave, ker smo vrteli totalno pop in dance komade, meni pa je bil bližje rock, a ob ustvarjanju te oddaje sem se ogromno naučila. In vsi so naju poznali. S tem pa je prišla tudi stigma. Spomnim se, da sem hodila žurat v Štirko in opazila sem, da me kul tipi sploh ne opazijo. (Smeh) Ker sem blondinka s televizije. To je povzročilo pravo krizo identitete, in to pri komaj dvajsetih. Vsem sem se trudila dokazati, da sem vendarle razmišljujoč in širok človek, in tudi zato sem po letu in pol odšla iz Atlantisa.

Po tistem sem imela avtorsko oddajo Klub Avenija, kjer smo se poglobljeno lotevali urbanih tematik. A feni Atlantisa tega niso gledali, ker jim je bila vsebina prezahtevna, tisti, ki so me imeli za kuro iz Atlantisa, pa tudi ne, češ, kaj se zdaj delam pametno. Ko so oddajo umaknili s programa, sem si obljubila, da v projekte za televizijo nikoli več ne bom vložila toliko truda. Sicer je po tem sledilo še kar nekaj bolj komercialnih oddaj … in potem me je poklicala Maja Pavlin in me vprašala, ali bi vodila Aritmijo, glasbeno-informativno oddajo, ki daje prednost alter sceni. Točno takšno oddajo, kot sem si je želela že v času Atlantisa. Seveda sem rekla da.

Mi pa še danes kdaj, čeprav je od Atlantisa minilo že osemnajst let, rečejo, o, ti si tista blondinka iz Atlantisa. Zadnjič mi je to rekel neki ljubljanski taksist. (Smeh)

S stereotipom o blondinkah, pa tudi s številnimi drugimi, povezanimi s potrošništvom, odraščanjem, prijateljstvom, partnerskimi zvezami in vzgojo otrok, zdaj skupaj z Ano Marijo Mitić obračunavata v vajini novi gledališki predstavi Ko ko komedija. Na oder sta jo postavili skupaj s scenaristoma Gašperjem Tičem in Juretom Karasom ter režiserjem Ladom Bizovičarjem.

Danes prav z užitkom stojim na odru in analiziram stereotip o neumni blondinki. Z veliko mero samoironije, seveda. Tudi sicer se z Ano Marijo precej šaliva na svoj račun. »Babja« predstava, ki bi celo potrjevala stereotipe, nas ni zanimala.

V zadnjem času smo dobili še kar nekaj drugih predstav s sorodno podstatjo, le da se je Jelena Rusjan v svojih »Škrip« projektih lotila družinskega nasilja in potrošništva, Tina Vrbnjak je v Marie Curie Histerie pod drobnogled vzela zgodovino neenakosti med moškimi in ženskami. Vidve sta se teh vprašanj lotili na izrazito komičen način. Zakaj?

Komedija kot žanr me blazno privlači. Predstava je nastala v Špas teatru, gledališču, ki goji komedijo, zato je naše prvo poslanstvo, da ljudi zabavamo, a po drugi strani smo vsi sodelujoči predstavi želeli dati tudi neko poanto, nastaviti ogledalo. Jasno nam je, da s predstavo ne bomo odpravili nesmislov naše družbe, a upam, da bomo že s tem, ko osvetlimo nekatera problematična področja, vsaj malo pripomogli k temu.

Veliko pozornosti ste namenili stereotipom na račun zunanjega videza žensk. Temu, da so bile nekoč v modi obline, s pojavom medijev in množične kulture pa je postalo modno vse bolj drobno telo.

Živimo v sprevrženem svetu. Danes celo lutke za oblačila delajo tako suhe, da se jim vidijo rebra. Kot že rečeno, midve z Ano Marijo tega s predstavo seveda ne bova rešili, morda pa bo tudi zaradi nje kakšen gledalec več zavzel bolj kritično distanco do teh pojavov. Ali pa recimo do tega, da ljubezen danes merimo v lajkih. Bizarno.

Zdi se, da je nauk vajine predstave, da nikoli ne bomo zadovoljni s tem, kar imamo, saj nam neoliberalna ideologija tega ne dopušča. Biti moramo ves čas nezadovoljni, da si potem lahko neprestano kupujemo tisto, za kar mislimo, da nam manjka. Je to prava interpretacija?

Tudi to je sporočilo Ko ko komedije. Nekateri se pridejo na predstavo samo zabavat in dobijo tisto, po kar so prišli, a predstava ima še precej drugih poant. In ta je ena ključnih. Nihče ne sme biti srečen, ker če bi bili, potem ne bi več poganjali sistema, v katerem živimo. Danes imamo tečaje za čisto vse tegobe. Na tečaju se lahko naučimo celo dihanja.

Vaša predstava ima malce feministični pridih. Za feministke se po novem opredeljujejo tudi največje zvezdnice, vključno z Beyonce in Taylor Swift, feminizem je torej postal pop, kar je prav, saj je neenakost med spoloma še vedno velika. A nekatere teoretičarke opozarjajo, da je v trenutku, ko se zvezdnice razglasijo za feministke, to zanje le nova priložnost za povečevanje dobička ...

Ko ko komedije ne doživljam kot feministične. Je pa dejstvo, da sem neodvisna ženska, ki sama služi svoj kruh in meni, da so ženske enakovredne moškemu. Kar se pop feminizma tiče, ne vidim problema v girl power momentu. Seveda se jim lahko očita samopromocija, tako kot vedno, ko »znanež« posodi svoj obraz za ta ali oni namen, ampak če s tem ozaveščenost širi, zakaj ne? Vprašanje je samo, ali se mladostnic, ki poslušajo pevki, ki ste ju omenili, kaj prime. Če pa že govoriva o filmih in teatru, bi omenila tole novico, ki potrjuje, da se ženske pač vsake toliko moramo »zbuniti«. Ravno sem prebrala, da sta bili igralki Amy Adams in Jennifer Lawrence pri filmu Ameriške prevare (American Hustle) – za vlogo v njem sta bili obe nominirani za oskarja, Jennifer ga je tudi dobila – plačani precej manj kot moški soigralci.

Za seboj imate precej raznovrstne vloge. Nedavno ste sodelovali tudi pri srbskem filmu Bićemo prvaci sveta, kjer ste igrali novinarko, ki dela za ameriške medije. Za vami so tri sodelovanja v nadaljevankah BBC-ja, pri katerih ste imeli še več prostora za razvoj karakterja likov kot v filmih. V Novih starih primerih (New Tricks) ste igrali begunko iz Bosne, v Death in Paradise potovalno agentko iz Skandinavije, zdaj čakate na Nemo pričo (Silent Whitness), kjer ste bogata ruska mafijska soproga. Od žensk s trdo kožo do nenaličenih, zapetih do vratu, golih ...

Bolj ko so si liki in karakterji različni, boljše je. Gabriela iz filma Policist res nima zveze s Chantalle v Volku. Naslednja, Sophie v Dannyju Collinsu, je spet čisto drugačna, bolj frfrasta. Sprva je bilo mišljeno, da bo tipična avša v tigrastih oblačilih in s puhastimi roza natikači, a če se je glavni junak, superzvezdnik rocka, zaročil z njo, se mi je zdelo, da mora imeti nekaj več. Zato sem jo kljub temu, da je avša, naredila ljubko, takšno, da jo moraš imeti rad. Da verjameš, da bi se človek z njo tudi poročil, da je ne bi samo položil. (Smeh)

Zadnja leta se je nadaljevankam zgodil izjemen preboj, zlasti ameriške z odličnimi scenariji in igralskimi zasedbami so velik hit. Kako težko je priti do vloge v takšnih nadaljevankah? Je podobno kot pri hollywoodskih filmih?

Tudi pri nas gremo počasi v drugačno smer od tipične slovenske nadaljevanke. Na Življenja Tomaža Kajzerja sem prav ponosna. Direktor fotografije Marko Brdar je v to nadaljevanko vnesel nekakšen skandinavski pridih in mislim, da je odlično opravil svoje delo. Tudi Jonasovo spletno serijo Prepisani, spet čisto drugačno od vseh drugih serij pri nas, mi je bilo v veselje soustvarjati.

V ZDA se je v zadnjih letih res zgodil pravi bum na področju nadaljevank. Še nikoli prej ni bilo tako dobrih serij. In nikoli prej ni bilo tako veliko dobrih serij. Če je nastop v nadaljevanki nekoč pomenil znak zatona, zdaj v njih nastopajo najbolj cenjeni igralci. Če ti uspe preboj v serijo, kot sta Kriva pota (Breaking Bad) ali Imperij pregrehe (Boardwalk Empire), je to zmaga. Sama bi imela neprimerljivo več možnosti, če bi bila Američanka, saj so praktično vsi liki v ameriških nadaljevankah domačini. Sofia Vergara iz nadaljevanke Sodobna družina (Modern Family) je ena redkih, ki ne govorijo popolne angleščine in jim je uspel preboj v najbolj priljubljene serije. Iskali so pač nekoga z latino akcentom.

V kateri nadaljevanki pa bi še najraje nastopili? V Igri prestolov (Game of Thrones) bi verjetno hitro umrli …

Najbrž. Pa gola bi morala biti, tako kot praktično vsi ženski liki. (Smeh) Oglaševalci (Mad Men) se končujejo, Kriva pota so se že iztekla … Mislim, da bi se odlično počutila recimo v humoristični seriji Parki in rekreacija (Parks & Recreation), v kateri so vsi liki totalno odbiti.

Kaj pa letošnji največji hit Pravi detektiv (True Detective)? Pred drugo sezono, ki jo začnejo snemati v kratkem, so popolnoma zamenjali igralsko ekipo.

O, ja, saj res ... če bi lahko izbirala, bi bila ta na prvem mestu. Če bodo slučajno v tretji sezoni iskali Vzhodnoevropejko, se bom obvezno udeležila avdicije. (Smeh)