Najboljše smo!

za

Riot Grrrl.

Frazo “Punk je mrtev” poznate. Nič novega ni. Stara je skoraj kot punk. Ta fraza je bila namreč v obtoku že na začetku osemdesetih let, ko se je številnim zdelo, da je punk še živ.

To frazo nenehno poslušajo tudi tri švedske trinajstletnice (Mira Barkhammar, Mira Grosin & Liv LeMoyne), ki na začetku osemdesetih sklenejo, da bodo ustanovile punk bend. To, da jim vsi ponavljajo, da je punk mrtev (in da so vsi že prešaltali na Human League), jih ne ustavi, pač pa sestavijo punk bend in pokažejo, da punk ni mrtev, ali bolje rečeno – da punk nikoli ne umre. Bolj ko ga vsi pokopavajo, bolj je živ. Bolj ko je “mrtev”, bolj štrli ven – in bolj je tudi energičen, besen, subverziven, politično nekorekten, odporniški, eruptiven, vnetljiv in nalezljiv. Punk ljudi vrača v življenje. Navsezadnje, v življenje je vrnil tudi Lukasa Moodyssona, švedskega režiserja, ki je pred leti zablestel s filmom Pokaži mi ljubezen (in s Skupnostjo, se razume), zadnja leta pa je potemnel in potonil. Tale film o punku, posnet po stripu njegove žene Coco, mu je definitivno vrnil voljo do življenja. Le komu je ne bi, če bi bil član “največjega benda na svetu”, ki bi lahko svoj prvi album naslovil Dolgcajt.