Don DeLillo: Kozmopolis

+ + + +

Plačilna enota podgana

»Na nezdrobljivih šipah so se že risale kot las tanke razpoke in mogoče je pomislil, da bi bil prav rad zunaj, med njimi, kjer bi maličil in tolkel«, in čeprav znotraj in ne čisto varen, v limuzini in obdan s telesnimi stražarji, je Eric kar precej jezen. Njegova terapevtka in osmišljevalka njegovih velikih biznisov ga tolaži, da s tem ni nič narobe, da so anarhisti samo replika kapitalistov – oboji uničujejo, strastno in brez empatije.

Eric gre s podaljšano cestno ladjo, ki je napol dom in napol pisarna, k frizerju, ki ga striže od nekdaj, medtem pa Japček poka po šivih; predsednikov obisk, pogrebni sprevod sufijskega reperja in demonstracije antiglobalistov ali antikapitalistov, ki vmes malo prerukajo blindirano vozilo, in prvi med oziroma nad njimi, marginaliziran bivši uslužbenec, ki iz lastne disociacije razmišlja o maščevanju. Dovolj za eksplozivno mešanico in nepričakovane zaplete.

DeLillo govori o času, ki ga je prihodnost prehitela. Napihovanje mehurčka, vse hitrejše, in obenem tanjšanje stene ga dela fragilnega, in Eric je predstavnik tistih, ki so krizo povzročili. Kozmopolis je preroški, spisan pet let pred krizo. V njem poseljeni živijo v ločenem svetu in z Ericom ni dobro: poleg žene tega veselega dne pofuka še dve, malo strelja, preživi napad medijskega terorista s pito, ljubica ga s šokerjem v jajca, na njegovo željo, predvsem pa zagoni vso ženino bagatelo, tri četrt milijarde, in ves lasten in ves zaupani mu denar. Znajde se pred tem, da bi moral kot zanikrni brokerski vrstniki stati v vrsti za taksi in doživeti podobna človeka nevredna ponižanja, recimo kontrolo in zasliševanje in medijski linč.

Ker pa je Eric tudi tehnološki frik in gleda svet prek zaslonov in grafov, celo neposredno okolico, se mu začne dogajati še eno prehitevanje; ne le da premišlja o zapisu vseh svojih funkcij, ki bi ga ohranjale tudi po popuščanju telesa, tehnološki zapis na njegovih sofisticiranih zaslonih neha biti kopija in replika, začne prehitevati. Posnetek začne kazati tisto, kar se šele bo zgodilo, tehnologija torej zasede mesto večnosti.

DeLillo je surov, Ericova genialnost za borzne vzorce, vse pobrane iz narave in teorije kaosa, ga naredi idiota na drugih področjih. Predvsem je čustvena ničla, njegove izjave kažejo, da je svet zanj zgolj estetski fenomen, pa še to medijsko posredovan, in značajska skrivenčenost in enodimenzionalnost, solipsističnost in čudna premočrtnost, brez omahovanja in brez sence, kot bi se materializiral iz kakšnega romana Ayn Rand, ga postavljajo na mesto junaka našega časa, je sodobni odgovor na Manj kot nič B. E. Ellisa. Obenem privilegirana tarča vseh milijonov, ki jim je škodoval – in milijoni tokrat niso mišljeni v jenih.