Keith Lowe: Podivjana celina

+ + + + +

Zgodovina Evrope – njenega barbarstva po drugi svetovni vojni.

Maj 1945 velja za srečni mesec, v katerem so se po nemški kapitulaciji končala leta grozot. A kaj je prinesel mir? Britanski zgodovinar Lowe je prikazal temno stran časa, ki naj bi bil veličasten, dejansko pa so ga zaznamovale nove grozote.

Lakota in pomanjkanje sta bila po vojni celo hujša kot med njo. Uničene prometne povezave, razpad države in moralnih vrednot je ustvaril stanje, v katerem so denimo v Budimpešti konec leta 1945 dobili na karte hrane za vsega 556 kalorij na dan, nekajkrat manj kot med vojno. Avtor pokaže razsežnosti posilstev, ki so jih zagrešili vojaki Rdeče armade, in razmah prostitucije, ko so Nemke za košček čokolade prepustile Američanom svoje telo, še prej, po osvoboditvi Neaplja, pa Italijanke za konzervo mesa.

Posebej ilustrativna je bila usoda vojnih ujetnikov. Kje so imeli najmanj možnosti za preživetje? Kraj najhujše evropske groze je bila Jugoslavija, kjer je bilo pobitih in do smrti izstradanih 41,2, v Sovjetski zvezi 35,8, na Poljskem 5,7, v Franciji 2,6, v britanskem ujetništvu pa manj kot 0,1 odstotka ujetnikov.

Zakriti del so množični poboji Judov leta 1946 na Poljskem in Madžarskem, nesrečnikov, ki so preživeli taborišča smrti, ko pa so se vrnili, so postali žrtev sosedov, ki so si vmes prilastili njihovo lastnino. Poljska redna vojska je januarja 1946 uprizorila pokol nad Ukrajinci v vasici Morochowska, še pred tem so med okupacijo ukrajinski pronemški partizani pobili 50 tisoč poljskih civilistov.

A še dolgo po vojni so divjale državljanske vojne: v Grčiji in Jugoslaviji, v Ukrajini se je proti sovjetom borilo tja do leta 1950 do 400 tisoč upornikov, litovski gverilci pa so vztrajali v gozdovih še desetletja, zadnji je padel leta 1978!

Skratka, zgodovina, o kateri se ni pisalo.