Grška leta

Janko Lorenci

9. 1. 2015  |  Mladina 2  |  Kolumna

Konec meseca bodo v Grčiji predčasne volitve. Zmaga se obeta Sirizi, v EU je zato preplah. Grčija je že nekaj let protektorat. Zdrávila, se pravi uničevala jo je trojka z drastičnim varčevanjem. BDP in zaposlenost sta se dramatično zmanjšala, javne službe so v razkroju, revščina množična. Klientelizem in socialna dezintegracija se nadaljujeta, bogati ostajajo bogati.

Siriza, otrok te postopne katastrofe, bi z zmago na volitvah postala v EU prva res leva in programsko protikapitalistična stranka na oblasti. To bi bil za vseevropski establišment nevaren, nalezljiv precedens – tako glede odplačevanja dolgov kot glede upiranja stanju v »nemški« Uniji. Precedens bi bil moteč zlasti zato, ker bi bil dosežen po demokratični poti – z volitvami.

Tako nevarnost je treba zatreti v kali. Zato je naglo nastala protigrška aliansa – transnacionalni kapital, komisija, Nemčija, Amerika … Ta nečista zveza sploh ne skriva, da se odkrito vmešava v demokratične postopke in suverenost članice EU. To kaže, kako grobi in nevarni so časi in kakšna je, če sname masko, vladajoča ureditev na Zahodu. Za visokimi besedami o demokraciji, enakosti držav itd. se skriva gorjača, ki je pripravljena udariti. Kdo vlada v demokraciji, ljudstvo ali kapital, se sprašuje Spieglov kolumnist J. Augstein, kdo skuša po svoje ukrojiti volitve, ki najbolj ločijo demokracijo od diktature.

Za zdaj nečista aliansa zastrašuje in ustvarja paniko, da bi vplivala na izid volitev, zmehčala Sirizo, preprečila vzpon podobnih strank drugje v EU. Gre za redko viden, masiven in orkestriran pritisk. Če bo Siriza kljub temu zmagala, grozi pravi udar, sankcije – predvsem zamrznitev novih posojil, brez katerih nesrečna dežela ne more. Račun je tak: Siriza se bo kmalu znašla v brezupnem položaju in izgubila podporo Grkov, na oblast se bodo vrnile stare sile, ki bolj služijo tujim kot domačim interesom.

Tudi za alianso to niso neproblematične odločitve. Povezane so z velikanskim cinizmom, makiavelizmom in celo tveganjem. Posledice trdega prijema so najprej nevarne lokalno: še bolj uničena Grčija, še skrajneje polarizirana politična scena v državi, ki je pred desetletji že doživela državljansko vojno. Navsezadnje bi bil izid najverjetneje podoben posledicam sankcij proti Rusiji, ki lahko prinesejo samo bolj nacionalistično in diktatorsko vladavino. Res pa je Grčija majhna in nima jedrskih konic, zato dopušča toliko več cinizma intervencionistov.

Nevarne so lahko tudi zunanje posledice blokade: veliki premiki v EU. Nobelovec Krugman pravi, da bi ukrepi proti Grčiji z verjetnim begom kapitala tudi iz Francije in Italije ogrozili evro, to pa bi lahko načelo vso EU. Siriza se lahko v stiski zaradi sankcij zares radikalizira – razlasti domače bogataše, povsem ustavi odplačevanje dolgov, se obrne na Kitajsko in Rusijo itd.

Siriza v veliko igro ne vstopa skrajnostno, saj ve, da je ranljiva. Odpovedala se je zahtevi po takojšnjem odpisu dolgov, hoče pa nov dolžniški dogovor z EU, ki naj bi tudi opustila zloglasno austerity (pri tem ima tiho podporo več članic EU). Doma napoveduje boj proti notoričnemu izmikanju davkom, nujen program zaposlovanja, obnovo kolektivnih pogajanj … Njene zahteve niso radikalne, hoče pa izstopiti iz dosedanje igre, v kateri se država z gnilo etablirano politiko, ki je skupaj s »terapijo« trojke povzročila grško katastrofo, ne more skopati iz dolgov, korupcije in zaostalosti.

Grčija že živi v stanju postsuverenosti in postdemokracije, daleč od sveta visokih gesel in uradnega licemerja EU. Zakone formalno sprejema parlament, vsebinsko pa o njih odločajo zunanji upniki. Vse skupaj podpirajo domači mediji v rokah kapitala. Res je grški primer najbolj drastičen, a podobno temačni so trendi tudi na skoraj vsem jugu in jugovzhodu EU. Povsem imun ni niti sever. Zato je grško dogajanje svarilo za vso Unijo.

Izid volitev ostaja negotov. Tudi če bo zastraševanje uspelo in Siriza ne bo zmagala ali pa bo zaradi zunanje blokade kmalu izgubila oblast, ne bo groba intervencija alianse rešila ničesar. Kajti nadaljevanje sedanjih razmer v Grčiji bo neizbežno prineslo nove drame.

Res demokratična, solidarna in vsaj malo daljnovidna EU bi stopila korak naproti Grčiji, pa čeprav Sirizini (Siriza ni za krizo v ničemer kriva, saj je premlada). Deželi bi bilo treba omogočiti, da zmanjša ostrino varčevanja, ji odpisati pomemben del dolga (kot so ga nekoč zdaj tako zagrizeni Nemčiji), ji pomagati, da zleze iz močvirja.

Za to bi se morale zavzeti vse demokratične stranke in gibanja v EU – že zaradi grozečega napredovanja skrajne, tudi fašistične desnice. Evropa se spreminja na slabše. V Grčiji se je zgodila značilna bifurkacija – odpor proti statusu quo se je razdelil na dva tokova: obupne razmere so prinesle ne samo Sirizo, ampak tudi vzpon neonacistične Zlate zore. Podobno dogajanje se nakazuje še marsikje, tudi v Franciji in Nemčiji. To bi moral biti alarm za vse, ki se imajo za demokrate. Pri tem se zdi, da se politična sredina bolj kot fašistoidnih boji radikalno levih tokov.

Grško dogajanje zadeva tudi Slovenijo. Tudi pri nas gre, čeprav v blažji obliki, za mešanico nagnitosti domačih politekonomskih elit, anomalij EU in pritiskov neoliberalizma, ki ustvarja privid večne rasti – in tlakuje pot v neizbežne krize. In tudi v Sloveniji se dogaja nazadovanje sredinskih strank, tudi tu se kaže bifurkacija; rodila se je Združena levica, SDS pa že paradira s paravojsko, kot so med drugim opozorili pisatelji. Pahor je bil pri tem zraven, Cerar molči.