Prvojanuarska pravljica

Maja Novak

9. 1. 2015  |  Mladina 2  |  Ihta

»Gospod predsednik? Gospod predsednik! Zbudite se, gospod predsednik!«

»Hmm? Oprostite, Poldi, malce sem zadremal. Ti sedeži v protokolarnih avtomobilih so tako udobni ... Pa naporno silvestrovanje je za mano.«

»Če se prav spominjam, ste ga začeli v domu ostarelih občanov?«

»Vsa televizijska poročila so me pokazala, ko sem ga obiskal. Mene pa je pogled na upokojence tako pretresel, da sem potem nehote zvrnil kozarček preveč. Hočem reči, zasmilili so se mi. Samo pomislite: starost imajo na grbi, revščino imajo na grbi, grožnjo, da jim bomo vzeli penzije in uvedli nova doplačila za zdravila, imajo na grbi, Erjavca imajo na grbi, za nameček pa vsi nekaj stokajo, tarnajo, krehajo, šantajo, šepajo, brljavo mežikajo ... Ena od mamk, ki so ji povedali, da jo je obiskal sam predsednik, me je objela in rekla: veseli me, da sva se končno srečala, tovariš Tito. Obljubite mi, Poldi, da ne bom nikoli star.«

»Vi? Vi že ne, gospod predsednik.«

»In tako sem se, veste, vprašal, zakaj ob slehernem prazniku tako vestno rinem k starostnikom; pa takrat, kadar kateri med njimi dopolni sto let. Kot da nimajo dovolj težav že brez mene! Mar jim nisem zgolj v nadlego? Tako mi je bilo pri srcu kot takrat, ko sem obiskal žrtve žleda, in pozneje, ko sem s svojo navzočnostjo počastil poplavljence. Se še spomnite, Poldi?«

»Kako se ne bi, gospod predsednik, sam sem organiziral tiste protokolarne dogodke. No, morda ne ravno protokolarne ... Ali poplavi lahko rečemo protokolarni dogodek?«

»Kakorkoli že, Poldi, gotovo še pomnite: vsi so nekam hiteli, vsi so imeli polne roke dela, vsem se je mudilo, ko so reševali, kar se je rešiti dalo. Potem pa sem prišel jaz, zato je moralo delo obstati in vsi so se morali ukvarjati z mano. Samo čas so izgubljali, ko so se postrojili pred kamerami. Jaz pa sem v ribiških škornjih znamke Armani stal sredi poplavljene njive in se oziral naokrog, ne da bi vedel, kam moram gledati, ne da bi se mi sanjalo, kaj je tisto, kar je pomembno, kaj je tisto, kar je zdaj na polju drugače in kar iz narave naredi nesrečo. Saj nisem hidrolog, Poldi! Mar ne bi bilo bolje, ko bi pustil žrtve ujm pri miru? Le kako sem jim s svojim obiskom pomagal?«

»Nekaj spodbudnih besed ste jim povedali, gospod predsednik. Nerazumljivih, a lepih. In pa kamere so bile, kamor je seglo oko.«

»Ja, kamere, to je tisto! Oh, Poldi, ljudje se sploh ne zavedajo, kako odgovorna in zahtevna je moja služba in kako ji nikoli ni mogoče namenjati dovolj medijske pozornosti. Ni lahko biti oče naroda ... Veste, če natanko pomislim, mi ta naziv sploh ni všeč.«

»Oče naroda? Kaj je narobe s to titulo?«

»Tako so vendar nekdaj rekli Stanovniku ... Jaz pa sem dosti mlajši od njega! In na predsedniški stolček sem sedel šele vrsto let za njim. Morda bi bilo bolje, ko bi mi v prihodnje rekli sin naroda, Poldi?«

»Če tako želite, gospod predsednik, vam lahko rečemo tudi benjaminček.«

»No ... pretiravati ravno ne kaže. In kam sva namenjena zdaj?«

»Na prvo kosilo v novem letu, v zavetišče za brezdomce. Na makaronenflajš, to vam bo ozdravilo mačka. Tudi nadškof bo tam; in pa kamere, jasno.«

»Tudi ta obisk se mi ne zdi ravno smiseln, Poldi. Mar ne bi bili brezdomci bolj veseli, ko bi vsakemu od njih namesto nagovora stisnil v dlan desetaka, da bi si zanj pri kakem toplem šanku naročil pijačo po svoji izbiri?«

»Joj, nikar ne začnite ničesar podarjati! Mar ste pozabili, kakšen halo so zagnali mediji tistega leta, ko je predsedniški kabinet celoletna proračunska sredstva porabil že v prvih dneh jeseni?«

»Ampak, Poldi, saj ta avtobus z maskerkami in garderoberkami in osebnimi trenerji, ki vozi za nama, tudi nekaj stane! Mar ne bi bilo bolje, ko bi za ta denar kupili, kaj vem, kako garsonjero za katero od brezdomk?«

»In kam, gospod predsednik, bi v miniaturni garsonjeri postavili toliko televizijskih kamer, kolikor jih je potrebnih za opravljanje vaše funkcije?«

»Prav imate ... Pa naj bodo brezdomci. Morava potem še kam?«

»V klinični center, predsednik; k mamici, ki je letos prva rodila novega državljana, prihodnjega volivca in davkoplačevalca. Sicer se je upirala, češ da je prestala težek porod, zato bi zdaj raje počivala, pa smo ji pojasnili, kako se mora človek za blaginjo naroda včasih tudi malce žrtvovati.«

»Ja, veste, na vodstvo kliničnega centra sem pa prav jezen. Lepo sem jim povedal, da bi tisti carski rez minuto po polnoči rad opravil kar sam, ko pa še nikoli nisem bil kirurg in bi fotografija v zdravniški halji izvrstno pristajala na moj koledar, nad datum 1. april na primer, pa niso hoteli niti slišati o tem.«

»Saj ni bilo tako hudo; samo to so rekli, da bi med operacijo tako ali tako morali nositi masko, zato vaš profil ne bi prišel do izraza ...«

»To da je bil razlog? Zakaj pa potem tisti kmet, pri katerem sem kmetoval predlanskim, ni dovolil, da bi pomolzel njegove krave?«

»Kot ste že sami dejali, predsednik: ljudje ne razumejo, kako težko breme nosite na ramah. Dajte, stisnite zobe, samo še klošarje odpraviva pa mlado mamico pa rod medvedkov pri tabornikih pa pevsko društvo iz Rupe pri Loki, potem pa bova lahko vse leto počivala!«

»Čakajte ... mar ste rekli medvedki? Kaj nama bodo otroci, Poldi? Saj še nimajo volilne pravice! V najboljšem primeru bodo smeli voliti čez pet ali šest let. Kdo ve, ali bom takrat še politik!«

»Vi, gospod predsednik?! Vi ste vendar nesmrtni! Kako bi se država v krizi vrednot lahko znašla brez vas, kako bi gospodarstveniki reševali ekonomsko krizo, če jih ne bi vabili na kavice? Gospod predsednik, Slovenija vas bo potrebovala do bridkega konca!«