Ignacij Karpowicz: Baladine in romance

+ + + + +

Seznam odsotnosti

Najprej zmanjka kave in likalnikov, zelo hermetično. Ker je delo Hermesa, lopova, ki pripravlja spust bogov na zemljo. Transcendenca je finančno bankrotirala, Jezus je z Nike, ki ima blagovno znamko za športne artikle in ji lepo nese, Eros zadene Ateno, pokadi se malo perja in gresta z Ozirisom, šef krščanarjev ostane na nebu, mrk in molčeč v krčmi pred zaprtjem, Sin pa z zadovoljstvom ugotavlja, da je na Poljskem tretji na lestvici priljubljenosti, takoj za papežem in mamo.

V to duhovito zmes mitologije, besednih iger, filozofije in fantastike so vmešani tudi Poljaki. Baladina iz naslova, recimo, je morilka, feministična verzija Rošlina. No, Verjanka. Išče pekel in najde ga tam, kjer so sestopili nebeščani – v sodobni Poljski, v njenem vsakdanjiku. Tam živeti je za bogove še večja kazen kot izguba nesmrtnosti, izpostavljenost ranam ali bolečinam.

Karpowicz ne prizanaša: klasičnemu ljudskemu slovstvu, kmetavzarski ikonografiji, japijem s terenci, ki se brusijo v fitnesih, teologiji kot vrsti fantastične literature, pop kulturi z njeno vejo filozofijo, Žižek je ob Coelhu kar pogosto na tapeti. Pa poljski bendi in pevke, ki jih še ni slišalo uho slovenskega rojaka (kot se reče). Brianovo življenje je nekje omenjeno kot najboljši film in v tej ludični maniri je izpisan tudi ta roman. Ki premeša sfere, podobno kot Mojster in Margareta, ki je zapleten v referencah kot kakšen Ulikses ali Mavrica težnosti, tudi obširen kot našteti, zato eno tistih del, ki jih ne berejo, se pa o njih radi pogovarjajo.

To je zahteven zalogaj, ne samo za branje, tudi prevajalka je nalogo zgledno opravila in nas oborožila s pojasnili tam, kjer bi zatavali na poljsko pot. Heidegger in Wittgenstein, negativna teologija, predvsem pa žajfnice kot lubrikant duhovne atmosfere v tranzicijskih državah, nekaj divjih prizorov božanskih kopulacij – žal se Parvati pojavi samo enkrat, pa še to kot Kali in od daleč –, vse je v tej žanrski nabrkljanki predmet smeha in posmeha. Do besede pridejo tropi in emocije, v poglavjih, personalizirani. Številni bogovi, seveda malo odmaknjeni in flegma; oni vejo, kako je z naprezanjem. Predvsem pa se premeša življenje Poljakov, eni spijejo vodo iz Lete in pobebavijo, drugim za to zadoščajo Daniele Steel, teve žajfnice, silne zaljubljenosti ali dizajnerske droge.

Roman zahteva večjo intelektualno investicijo in odprtost do blasfemičnega humorja. Vendar obljublja, da bo vložek bogato povrnjen. Verjetno ravno s tem humorjem, kar pomeni, da gre za divjo privatizacijo. Po poljskem, domačem in nebeškem vzorcu.